Smo navadni bedaki. Županom pustimo, da se udobno namestijo v svoj stol in ne razmišljajo o tem, kaj lahko naredijo, da bo v lokalni skupnosti življenje boljše za vsakega posameznika, ampak smo veseli, ko ne naredijo ničesar, samo da ne naredijo kakšne neumnosti. Če smo že pri zgodbi z radarji… Kangler bi bil še vedno verjetno župan, če ne bi naredil ničesar. Še vedno ga je volila skoraj tretjina Mariborčanov.
Prav tako je recimo presenetljivo Jernej Verbič v Postojni izgubil stolček za pet glasov. Ob katastrofi z žledom ni naredil ničesar prav, čeprav bi se tu lahko razvila debata o tem ali ni naredil ničesar ali je naredil vse narobe. Iz te dileme verjetno izvira tesen rezultat, še vedno pa lahko nesrečnež, ki se je znašel nekje med ničlo in minusom, zmaga z glasovi po pošti.
Absurd je pa vendarle lahko še večji, če se ljudje vendarle opogumijo in začnejo eksperimentirati.
V Lenartu bi denimo skoraj zmagal Ivan Vogrin. Kdorkoli je spoznal tega človeka, se je resno vprašal kdo ga je izvolil za poslanca. Ampak ravno to je to. Imamo vlado, poslance in ne nazadnje župane kakršne smo si zaslužili. So naš obraz in odraz večine naših slabih lastnosti. Pa da ne boste mislili, da to ne velja za vas, ki niste šli na volitve. To je tudi vaš obraz, ker ste s svojo pasivnostjo dali pravico nekomu drugemu, da odloča v vašem imenu. In je odločil. Skoraj prepričan sem, da ne tako kot ste si želeli. Ampak komu mar. Nihče se ne zaveda, da se resne težave neke države začnejo, ko ljudje izgubijo vero v to, da je na demokratičen način mogoče nekaj spremeniti in stvari raje ob priliki,ko jih neka slaba odločitev zadene naravnost v glavo, rešujejo na ulici. V tem pogledu je apatija hujša kot kakršenkoli (neposrečen) eksperiment.
