Niso samo sosedovi

Zakaj centri za socialno delo, pa tudi sodniki ne uveljavljajo dosledno svoje pristojnosti, ko gre za varnost najbolj ranljivih prebivalcev? Najbrž bo treba zlomiti najmanj dva tabuja. Prvi je nedotakljivost družine. Otroke bi bilo treba pogosteje začasno odvzemati iz nasilnega okolja. Nasilneže bi morda zavest, da bo njihovo dejanje povzročilo ločitev članov, tu in tam celo ustavila, poleg tega distanca v konfliktnih situacijah praviloma koristi. Tudi v primeru ločitve med starši. Drugič. Vsak nasilnež je hkrati tudi žrtev, pa naj bo vzgoje, travme iz otroštva ali česa drugega, zato tudi on potrebuje primerno obravnavo socialne službe. Obstoječa zakonodaja ponuja precej možnosti, da se zlorabljenega otroka zaščiti, seveda pa otroka ne more nihče zavarovati, če ta ne more izraziti stiske oziroma mu ne pomagamo odrasli.

Čistilna terapija. Predvsem si ne zatiskajmo ušes, če zaslišimo krike nemočnih žrtev za sosednjimi vrati, in izkoristimo zakonsko možnost – prijavimo nasilneže. Verjetno je za to potrebnega kar nekaj poguma. Nekateri se preprosto nočejo vtikati v tuje zadeve, ne zavedajoč se, da so tudi sosedovi otroci naša skupna prihodnost, drugi se bojijo, da bi po prijavi tudi sami postali tarča groženj ali celo nasilja. Pa dodajmo prijavi še eno, če je treba! Zavedajmo se, da se otroci sami ne morejo braniti nasilnih staršev. Malo večji krivdo raje prevzemajo nase, saj so starši vse, kar imajo na svetu. Morda so še hujše tiste zlorabe, ki jih ne vidimo niti ne slišimo, v najboljšem primeru jih otroci zaupajo nekomu, ki jim je blizu. Pa se vprašajmo: Ali lahko ta nekdo postanem jaz?