Takole so namreč izbirali prvega moža hrama demokracije. Prva dva kandidata sta priletela iz domnevno bodočih koalicijskih ali pa vsaj domnevno naklonjenih si strank, Pahorjevih SD in Jankovićeve Pozitivne Slovenije. Prvi nauk zgodbe: osebni interesi strank tudi po mesecih tarnanja, kako obupano Slovenija v menda kriznih razmerah potrebuje konsenz, sodelovanje in enotnost, ostajajo. Drugi nauk te iste zgodbe je, da tudi Janković, ki je z zmago na volitvah priletel kot nekakšen deus ex machina, ne pozna pravih vzvodov za smotrno usklajevanje podivjanih interesov. Deluje na način, kot je deloval v mestnem svetu: kot da ima večino zgolj s svojo lastno stranko. In očitno ne sklepa kompromisov.
Janez Janša je ob prvi rundi glasovanj v imenu SDS dejal, da poskušajo ravnati odgovorno. In to je bilo tako, da niso podprli nikogar, prav tako niso glasovali proti njemu. Nauk številka tri: vse je lahko državotvorno, odvisno le, s katere strani pogledamo. Še več, SDS, Virantovi, SLS in Desus so sestavili nekaj, kar so imenovali “koalicija za deblokado”. Res je, rešili so problem. Virant je (državotvorno!) obljubil, da je pripravljen odstopiti po oblikovanju koalicije, a hkrati so tvorili koalicijo, ki bi lahko, če ostane trdna in skupaj, dala tudi predsednika vlade. Tistega, ki sicer na volitvah ni dobil največ glasov državljanov. A vendar bo to – državotvorno ali pa edino sprejemljivo v dani situaciji. Janković, ki se razmeroma hitro pusti sprovocirati, pa je že bleknil, da gre morda prav za to – novo koalicijo. Zakaj smo že imeli volitve?
