Pred več kot 20 leti smo imeli enega predstavnika med 18 klubi nekdanje jugoslovanske prve lige. O slovenskem nogometu se je govorilo podcenjevalno, tudi doma. V zadnjem desetletju pa se je naša reprezentanca uvrstila na dve svetovni prvenstvi in eno evropsko. S kančkom sreče bi se v sredo znašla celo med 16 najboljšimi na svetu. O čem takšnem pred 20 leti nismo upali niti sanjati.
Denar. Nihče ni Slovenije bolje promoviral v svetu kot naši nogometaši v zadnjih nekaj mesecih. Nogomet je pač najbolj priljubljena in konkurenčna igra na svetu, pa če nam je všeč ali ne. Po razširjenosti po svetu se lahko z nogometom kosa le atletika. Toda v atletiki je tudi statistično lažje uspeti, ker tekmujejo posamezniki. V nogometu pa je treba zbrati najmanj 20 kakovostnih igralcev in jih uigrati, kar je za zelo majhno državo še toliko večji zalogaj.
Zato je vsaka uvrstitev na elitno tekmovanje v nogometu izjemen uspeh in izjemna promocija. Zlasti tokrat. Če se pošalimo, je Slovenija skoraj postala najbolj nezaželena reprezentanca v Južni Afriki. Najprej smo izločili Ruse, tako da so prireditelji ostali brez dolarjev ruskih bogatašev. Nato smo skorajda odgnali domov ameriške navijače. Če bi zatresli mrežo ob lepi priložnosti v drugem polčasu, ko se je veliki John Terry moral z glavo metati po tleh, pa bi Južnoafriško republiko (Jar) zapustile brigade angleških navijačev. S funti vred.
Ni dvoma, Slovenija je zdaj nogometna sila.
Od Olimpije do nogometne sile
Slovenija bi, če se pošalimo, skoraj postala najbolj nezaželjena v Jaru.
