Četrtek je dan, ko se bodo oči svetovne javnosti zazrle v Črno goro, bolj kot so se zazrle v Slovenijo, ko je ta predsedovala Evropski uniji. Potem ko smo Slovenci v ljubljanski Tivoli zvabili RBD, so namreč Črnogorci v Budvo pripeljali Madonno. Primerjava je seveda smešna, a si resnejše žal ne moremo privoščiti, saj je bila za ohromitev prestolnice dovolj že tako rekoč neznatna mehiška skupina.
Sanja Tina o koruzi.
Pa se za trenutek vseeno poigrajmo z mislijo o nemogočem. Vsak Slovenec, od tistega, ki je
ravnokar privekal na svet, pa do tistega, ki
ga že zapušča, bi prispeval po dva ali tri evre, da bi spraskali skupaj honorar,
saj v nasprotju s Črnogorci ne moremo računati na kakšno banko ali Telekom,
ki je Slovensko cesto zamašil s polovičnimi Gorillaz. Madonna bi se nato po neki
čudni logiki, mogoče tisti, da bi pri nas posvojila kakšno siroto, odločila
priti v deželo na sončni strani Alp. Deželo, v katero bi se najverjetneje morala
pripeljati kar po alpski cesti, saj bi bil Jože Pučnik, čeprav tako velik
Slovenec, zanjo zagotovo premajhen.
Če ne bi bil premajhen zanjo, pa bi bil premajhen za vse njene slovenske fene, pa čeprav samo tiste, ki so te dni romali za njo na drugi konec Balkana. Kam bi stlačili pevko, njeno spremstvo in vseh tistih 12 trampolinov? Da bi jo odpeljali na slovensko plažo, ne pride v poštev, saj bi zadnjih nekaj trampolinov in obiskovalcev verjetno stalo že na drugi strani meje, ali bi jo prenesla Ljubljana oziroma ljubljanski stadion, pa je vprašanje za v povolilni zabavi izurjenega Pečečnika in Jankovića. Če bi se na koncu seveda znala zmeniti, kdo pije in kdo plača.
