Samomor samoupravnosti

Lokalne volitve bi po pomembnosti lahko uvrstili ob bok državnozborskim. Ljudje imajo na njih občutek, da odločajo o svoji bližnji okolici, o vsakdanjih stvareh, ki jim grenijo ali lajšajo življenje. To je za večino tako pomembno kot politična opredelitev, če rečemo posplošeno: med liberalizmom ali konservatizmom. Seveda s to razliko, da ljudje majhne težave poistovetijo s človekom, ki ga volijo na lokalnih volitvah, in ta njihova “rešitev težave”, ko oddajo svoj glas v skrinjico, nima nobene zveze s splošno politično opredelitvijo. Seveda gre za naivnost. Volilna udeležba na lokalnih volitvah pada, prav tako zanimanje zanje in manj je celo kandidatov, ki želijo odločati o tistih malenkostih, ki grenijo ali lajšajo življenje. Država občinam iz leta v leto predpisuje več nalog in s tem usiha samoupravnost v lokalni samoupravi. Vsak neodvisen župan mora po izvolitvi sklepati koalicije s strankami, ki so na oblasti v državi, da si lahko odpre vrata tega ali drugega ministrstva. Ne le da so lokalne volitve za ljudi enako pomembne kot državnozborske, vse to jih počasi vodi do sklepa, da je vse isti šmorn.

Vsi isti ... Zato ne čudi, da so zadnje lokalne volitve (po sedežih v občinskih svetih) dobile neodvisne liste. Povsem verjetno je, da se bo ob medli pozornosti strankarske elite majhnim težavam majhnega človeka in lokalnim volitvam zgodba ponovila tudi letos. A tudi to ne vodi stran od zgornjega sklepa zdrave kmečke pameti. Še sam sebe polni in samozadostni neodvisni Zoran Janković brez udinjanja vladajoči politiki ne bi zgradil Stožic. Drugačnost lokalnih volitev je pravljica, v kateri zmagujejo kompromisi.