V Svetem pismu nekoga pribijejo na križ

To se našim ne dogaja, so se nekoč slepili in se še danes slepijo starši. So kdaj odprli kak mladinski časopis? Pobrskali po forumih in prebrali vprašanja, ki jih postavljajo najstniki od 12. leta? Pa niso le iz velikih mest in raztreščenih blokovskih družin. Zvedave najstnike srečate tudi na gasilskih veselicah ponoči na vasi, ko strmijo v poplesujoče prsi pevk ene od bolj priljubljenih skupin s harmoniko.

Knjige niso recept. Ne toliko nazaj, da se ne bi spomnila, sem bila stara 14 let in sem se pripravljala na tekmovanje za Cankarjevo priznanje. Hkrati se spomnim več mladinskih knjig, ki so bile pretresljivejše kot ti, ki sta ponujeni v branje na letošnjem tekmovanju. Obe sem prebrala. Prava težava izbora oziroma staršev in učiteljev je, da se v tej hinavski družbi raje pogovarjamo o smrti in klanju kot o seksu in ženskih prsih. Pri tem nam je vedno malo nerodno ali pa vse skupaj obrnemo na umazan hec. Najstnikov ne podimo v posteljo, ko pri poročilih kažejo, kako sipljejo bombe na Libijo. Ne zakrivamo jim oči, ko očetje pijejo pivo ali mame koljejo kokoši. Seks in prsi? Gremo spat! Čeprav lahko popoldne na najbolj brani spletni strani na naslovnici najdemo več fotografij ženskih prsi, mednožja in ženske pri nespodobnem opravilu, o tem ne bomo govorili. Knjige niso navodilo za življenje in niso kuharski recept, nas pa učijo razmišljati. Še Svetega pisma ne beremo dobesedno. V njem pribijajo na križ, pa k verouku vseeno hodijo otroci od prvega razreda! O spolnosti jih v šoli ne učijo. Komisija za tekmovanje iz slovenščine je zato v skrbi za pretresene učiteljice, ki bi ob pogovorih o seksu bolj zardevale kot najstniki, eno knjigo umaknila. Naj se pogovarjajo o mučenju živali.