Na čigavi strani?
Ta dejstva so lahko voda na mlin tako gorečim zagovornikom kot nasprotnikom te ureditve. Prvi vam bodo povedali, koliko se je privarčevalo in da dediči očitno brez težav državi vrnejo prejeto pomoč, drugi pa, da je država uboge tako zastrašila, da ljudje raje stradajo, kot da bi zaprosili za pomoč, saj želijo za sabo pustiti vsaj tisto razmajano kočo, ne pa dolgov.
Skoraj bi si upal trditi, da je resnica tokrat bolj na strani prestrašenih. Tisti, ki se znajdejo in bi z lahkoto poravnali dolg do države, so najbrž tudi znali poskrbeti, da prejemnik varstvenega dodatka ali pomoči ni imel nobenega premoženja in jim ni treba ničesar vračati. Tisti prestrašeni, ki se ne znajdejo, pa si niso upali vzeti niti tistega, česar dedičem ne bi bilo treba vračati. Ali pa za to možnost sploh niso vedeli, če jih nanjo ni opozoril kakšen predan socialni delavec, ki ve, da njegova služba ni le obdelava vlog.
Celo življenje plačujemo ekstremne davke za socialno varnost, ki še jo na koncu itak moramo poravnati iz svojih žepov. V čem je potem sploh smisel?