Glede na to, da se nam (poleg vseh drugih možnih volitev) bližajo tudi izbori za lokalne šerife, bo zanimivo videti, koliko metrov na novo asfaltiranih cest, novih pločnikov in obnovljenih mostov se bo šibilo pod rdečimi trakovi v naslednjih mesecih. Še posebej v manjših občinah se volilne kampanje pač delajo na odprtjih osnovne infrastrukture. Kar je glede na to, da se večina prebivalcev Slovenije na delo vozi v druge občine, logično. Ljudi pač zanima, kako se bodo do tja pripeljali in ali bodo imeli v svojem domu kakovostno vodo. A to, kar so župani pozabili, je, da v 21. stoletju k osnovni infrastrukturi spada tudi kakovostna povezava s svetovnim spletom.
Izziv. Velikokrat slišimo župane tarnati, da je gradnja širokopasovnega omrežja zahtevna in draga, investitorjev pa v manjših krajih ni. A vprašati se moramo, ali so župani dejansko naredili vse, da bi jo pocenili in vsaj teoretično omogočili, da bi nekoč gospodinjstva lahko imela kakovostne dostop do spleta. Hiter pogled na razmerje občin s prekopanimi cestami in število tistih, ki so javno iskale partnerje za gradnjo omrežja, pove vse. Gotovo ga marsikatera občina ne bi našla. A večini se očitno ni zdelo vredno niti poskusiti. Morda tudi zato, ker menijo, da je to stvar zasebnega interesa operaterjev, ki seveda kable polagajo le tam, kjer je ljudi toliko, da se jim to izplača. Tu se župani pač motijo. Internet je danes del osnovne infrastrukture kakovostnega bivanja, zato mora biti v interesu države in njenih ustanov, da ga ljudem vsaj poskušajo zagotoviti.
