Pod pragom revščine je lani živelo 12,3 odstotka ljudi. Če bi ukinili socialne transferje, bi jih bilo skoraj dvakrat več, malo manj kot vsak četrti, med starejšimi pa celo vsak tretji.

Statistični urad je izračunal, da je bil prag revščine lani za enočlansko gospodinjstvo 545 evrov (leto prej 495). Par brez otrok bi moral imeti 817 evrov, par z dvema otrokoma pa 1.144 evrov razpoložljivega dohodka, sicer je živel pod pragom revščine.

Več revnih tudi v Nemčiji
Evropskih podatkov za letos še ni, po lanskih pa je stopnja tveganja revščine višja kot pri nas celo na Finskem (13 odstotkov), v Luksemburgu (14), Nemčiji in Belgiji (15) ter v Italiji, Španiji in Grčiji (20 odstotkov).

"Kazalec meri neenakost znotraj populacije; ne pokaže torej, koliko prebivalcev je dejansko revnih, temveč koliko jih ima nižji dohodek od praga," pojasnjuje statistični urad. Prag se določi tako, da se prihodke gospodinjstva razdeli na vse člane in se jih razvrsti. Ugotovi se, kdo je na sredini in 60 odstotkov od tega sredinskega dohodka na člana gospodinjstva je prag revščine.

Kazalec ne upošteva premoženja posameznika. "Prag revščine v resnici ne pove, da so tisti pod njim revni, tisti nad pragom pa ne. Lahko ima nekdo svojo hišo in bo zanesljivo lažje preživel, kot tisti, ki je nima," pojasnjuje nekdanji varuh človekovih pravic Matjaž Hanžek. Sam bi ga kombiniral z anketo o prikrajšanosti in s podatki o potrošnji.

"Prag revščine je neka informacija, je pa to umeten, dogovorjen prag in ni izračun, koliko človek potrebuje, da lahko preživi," pojasnjuje Vesna Leskošek s fakultete za socialno delo.

Za preživetje 562 evrov