“Ali ministrica misli, da bom vzel pištolo, nameril vase in tako hotel izsiliti rešitev za neko svojo težavo v vojski?” Tako začudeno je sinoči izjavo ministrice za obrambo Ljubice Jelušič, češ da se boji plazu groženj s samomori v vojski s ciljem urejevanja osebnih zadev, komentiral eden od dolgoletnih pripadnikov slovenske vojske.
Zaupanje
Zgornja izjava vojaka priča o ključni težavi. Imenuje se: zaupanje. Vojaki morajo zaupati svoji državi in svojim poveljujočim. Ministrica pa je s svojo izjavo delovala paranoično. So vojaki v katerikoli vojski kdaj množično grozili s samomori?
Ko sem se v četrtek zvečer pogovarjal z vojakom, mi je bilo jasno, da ga razmere v vojski zaradi dveh samomorov v 48 urah ne skrbijo. Njegove izjave so bile mirnejše in realnejše od ministričinih. Tudi tega, da bo prej ali slej na misiji umrl prvi slovenski vojak na bojni nalogi ali pa da bo v hudi nevarnosti, se zaveda. Povsem mirno je to povedal.
Ključno vprašanje zanj je najbrž drugo. Kako se bodo takrat odzvali poveljujoči? Bodo priskočili na pomoč ogroženemu soborcu na pravi način?
Pripadnik nekdanje vojske Jugoslavije mi je pred leti povedal naslednjo podrobnost. Ko so Srbi leta 1999 ob Natovih napadi sklatili nevidnega F 177 stealtha, so Američani z desantom rešili pilota. Srbi se mu niso smeli niti približati. Samo obkolili so območje, kjer se je pilot nahajal, in počakali, da so ga Američani rešili.
Moč vojska ni primerljiva, a tako se gradi zaupanje v vojski. Naši pa se, zdi se tako, bojijo že svojih vojakov.
