Na desni suša, na levi brez vodje

Gospod Kučan, kako ste spremljali ustavno obtožbo zoper predsednika republike?
Ustavna obtožba ne bo z ničimer prispevala k večji stabilnosti in pravnosti slovenske družbe. Nasprotno.

Je pa dobila prepričljiv odgovor predsednika države, ki je po moji sodbi utemeljeno ostro odgovarjal na to pravno skropucalo in politikantsko manipulacijo ter na absurdne obtožbe, ki so v predlogu navedene na njegov račun.

Kako bi vi ravnali na mestu predsednika Türka? Bi prišli v parlament ali bi pisno predstavili svoja stališča?
V času mojih mandatov sem bil nekajkrat na robu ustavne obtožbe, izkušnje same pa nimam. Če zdaj pogledam vse, kar se se je dogajalo, in okoliščine, v katerih se je to dogajalo, bi sam ravnal natančno tako.

Kako sicer ocenjujete ravnanje predsednika Türka? Včasih se zdi, da je manj povezovalen, kot ste bili vi ali dr. Drnovšek? Vi ste bili na primer na slovesnosti v Kočevskem Rogu.
Mislim, da bi bila takšna sodba krivična. Funkciji predsednika republike daje vsebino in podobo njen vsakokratni nosilec. Tako kot je vsak človek drugačen tudi sicer, je drugačen tudi v tej funkciji.

Razmere, v katerih deluje zdajšnji predsednik države, so bistveno drugačne, kot so bile tiste, v katerih sem deloval jaz, in tudi bistveno drugačne od tistih, v katerih je deloval dr. Drnovšek.

Žurnal24 main

Predsednik Türk ima svetovljansko dimenzijo. Dolgo časa je delal v OZN, bil je dejaven pri reševanju mnogih zelo težkih svetovnih sporov. Bil je uspešen. Tako tudi ocenjujem njegove poteze; da želi z njimi prispevati k normaliziranju življenja v državi.

Stvari, ki po nepotrebnem pretresajo naše življenje, poskuša spraviti v spoštljiv red, ki naj bi krepil ugled države in dostojanstvo državljanov, ki v njej živimo. Recimo: njegova udeležba na posvetitvi novega ljubljanskega nadškofa je poteza, ki kaže njegovo voljo po normalizaciji odnosov in življenja v državi. Pa to ni edina takšna. Bila pa je tudi ta deležna različnih ocen.

Je Slovenija v najgloblji krizi po letu 1991? Kriza je hkrati ekonomska, moralna, kriza vrednot ...
Trenutni čas je drugačen. Razmere so zahtevne. Morda se vam bo zdelo čudno, a zahtevne so še bolj, ker vsi pristajamo na oceno, da so katastrofične. Obstaja kar neke vrste tekmovanje v izbiri težkih besed: moralni razkroj, poden, kriza vrednot ...

Skrbi me, ker politiko, in ne samo politiko, to razvezuje odgovornosti za resno analizo razmer. To na neki način tudi razbremenjuje politiko, da bi razbrala ključne točke, na katerih se mora angažirati, da bi našla izhod. Hkrati pa vse nas razbremeni tudi razmisleka, komu koristi nizanje tako težkih ocen s tako težkimi besedami.

In komu koristi takšno govorjenje?
Tistemu delu politike, ki načrtno ruši vse avtoritete: od sodstva do političnih strank, represivnih organov, parlamenta, vlade in predsednika republike. Gre za odrekanje legitimnosti volitvam, tudi za nepriznavanje legitimnosti neposredno izvoljenemu predsedniku države.

Preprosto zato, ker ni naš, ker ni tisti, ki smo ga hoteli. To sem doživljal tudi sam. V vseh mandatih mi je del politike odrekal legitimnost. Ne meni, odrekal jo je tistim deset in desettisočem volilcev, ki so glasovali zame.

Žurnal24 main

Ker sem drugačnega prepričanja, so mi odrekali vlogo predsednika vseh Slovenk in Slovencev, še posebno če sem naredil nekaj, kar ni bilo v skladu z njihovo predstavo ali političnimi interesi. Vzorec se ponavlja. To zdaj doživlja tudi predsednik Türk.    

V krizi so tudi koalicijske stranke. Težave Zaresa in LDS imajo skupni imenovalec: prepletenost poslovne in strankarske dejavnosti. Kako v prihodnje ločiti takšno prepletenost?
Vi pravite: v krizi so koalicijske stranke. Jaz bi rekel: v krizi so vse stranke. Tudi desne. Govori se o krizi levice, ne govori se pa o krizi desnice. Tudi ta je po mojem mnenju v krizi. Ima sicer svojega vodjo, ne sprašuje se pa, ali je to zanjo dobro ali slabo. Vodja je resda avtoriteta za somišljenike, a je desnica hkrati tudi ujetnica njegovih obremenitev, težav in boja z lastno preteklostjo.

Na desnici je suša strank, ki jih je ključna opozicijska stranka posrkala.
Levica je brez vodje, kar je dobro, a je tudi brez vodenja. Razlikujem med vodjo in vodenjem.

Vodenje je možno tudi z demokratičnim dialogom, v katerem se iščejo najboljše rešitve za državo, za katero zdaj te stranke nosijo odgovornost. Vodje levih strank so sposobni ljudje, očitno pa za zdaj ne vidijo nujnosti, da bi bil dialog med njimi intenzivnejši, kot je.

A ne mislim, da kljub temu niso sprejeli nekaterih zelo pomembnih odločitev za našo prihodnost. Omenili ste tudi prepletenost levih strank z nekaterimi povezavami. Res je, te povezave so in bilo bi nenormalno, če jih ne bi bilo, ampak lahko jih najdete tudi pri desnih strankah.

Tudi z represivnimi organi. Velika nejevolja zaradi nekaterih ukrepov, ki jih sprejemajo na pravosodnem in notranjem ministrstvu, je tudi zato, ker se zapirajo kanali, prek katerih je bilo mogoče strankarsko vplivanje na delo teh organov.

Sva pa pri vprašanju socialnih mrež. Te obstajajo v vsaki družbi in vedno so. Najslabše, kar nas lahko doleti, je, če bi pod pritiskom veletoka težkih in nedokazanih besed, ki se uporabljajo, začeli kriminalizirati socialne mreže kot take.

Kriminalizirajo jih avtoritarni sistemi. V nekdanji Jugoslaviji je bil – gotovo se boste spomnili – politično zelo hud očitek: "Što se oni tamo grupišu?” * To je bilo dovoljeno nekaterim, ne pa vsem. Težava pa je resna, kadar socialne mreže nadomestijo delo legalnih organov ali posegajo v njihovo neodvisnost.

Tudi če zamenjujejo delo represivnih organov – preiskave, pregona, sojenja – in preiskujejo, preganjajo in sodijo brez odgovornosti ter brez profesionalnih in etičnih standardov ... Na to razliko bi morali biti pozorni zlasti tisti, ki si lastijo vlogo tako imenovanih analitikov političnega dogajanja.

Lahko uporabimo kakšno izkušnjo iz obvladovanja negativnih učinkov socialnih mrež iz vašega časa?
Težko bi rekel, razmere so vendarle bistveno drugačne. Moja izkušnja s socialnimi mrežami je, morda se bo čudno slišalo, da je dobrota sirota.

Ljudje, ki uporabljajo neformalne kanale in na ta način dosežejo svoje interese, tudi legitimne, zelo kmalu pozabijo na hvaležnost tistemu, ki jim je pomagal. Na dolgi rok od tega ni koristi.

Dejstvo pa je, da svojih pravic ne uresničujemo iztrgano iz svojih povezav. Vedno smo del nekih povezav: neformalnih, sosedskih, rodbinskih, tovariških, študentskih, lahko so strankarske ali civilnodružbene.

Vse to so legitimni načini uresničevanja interesov, če niso v nasprotju z legalnostjo. To bi morali ločiti, da ne bi prišlo do kriminalizacije, o kateri sem govoril prej.

Danes kapital obvladuje stranke, v vašem času takšnega vpliva ni bilo.
Kapital ima svoje interese. Predvsem dobiček in s tem rast. Ima pa kapitalizem tudi svojo etiko. Težava nastane, kadar nosilci kapitala nanjo pozabijo in država interesov kapitala ne uravnava s postavljanjem pravil.

Pojav ima tudi svoj človeški vidik. Imenuje se pohlep, ki je eden od ključnih povzročiteljev globalne krize, s katero se sooča tudi Slovenija. Sooča pa se – tako kot ves svet – tudi z nevednostjo, kako iz krize. Obstaja nevarnost, da bodo pri tem uporabljeni instrumenti, modeli in koncepti, zlasti neoliberalni, ki so svet pahnili v krizo.

Tudi, kot pravite, s podrejanjem strank kapitalu, pri čemer ta ne dela razlik med strankami. Slednje so v občutljivem položaju, da iščejo ravnovesje med delom in kapitalom, med javnim in zasebnim interesom, da delajo transparentno in znotraj pravil demokratične družbe.

So včasih znali pohlep brzdati bolje kot danes?
Stvari so težko primerljive. Ko sem bil jaz predsednik, je kapital s svojimi nominalnimi nosilci šele nastajal. To je bil čas prehoda iz družbenega premoženja v zasebno lastnino.

Posledic prehoda, zlasti moralnih in socialnih, nismo mogli natančno predvideti. Kot nerealna so se izkazala pričakovanja, da bomo od tega, kar je poprej "pripadalo nam vsem", poslej "nekaj imeli mi vsi".

Po zaslugi dr. Mencingerja je bil naš sistem privatizacije – težko rečem pravičnejši, ampak veliko manj sporen kot v državah, ki so bile nekoč del socialističnega sveta in so sprejemale nasvete prof. Sachsa.

Žurnal24 main

Pomembno je, da je bila ob sprejetju zakona o privatizaciji sprejeta tudi odločitev, da se bo analiziralo njegove učinke in bo zakon po potrebi korigiran. To se ni zgodilo.

Etike kapitalizma naši novodobni kapitalisti v marsičem niso ponotranjili. Še vedno prevladuje miselnost prvobitne akumulacije kapitala in se zato dogajajo stvari, ki smo jim priča.

Pa ne gre samo za kapitaliste, ampak tudi za ljudi v politiki. Recimo, zagonetna prodaja Mercatorja, ki se je dogajala v pisarni prejšnjega predsednika vlade, nikakor ne zagleda luči resnice.

To je ena od stvari, ki kažejo, v čem je prava težava. Kapital sam – brez povezav s politiko – teh nečednosti ne zmore. To so vzvodi, ki ga delajo nedotakljivega. Potem pa so tu še podkupovanja ljudi, ki so na mestih, kjer se odloča, pa tudi v organih pregona, na sodiščih in tako naprej.

Imamo res dve pravni državi?
Udomačila se je ocena, da delujeta dve pravni državi: ena za bogate in druga za revne. Ne gre za to. Je samo ena pravna država. In če se dogaja to, o čemer se zdaj govori, potem pravna država ne deluje. Ni dveh, to so deviacije, ki postavljajo pod vprašaj delovanje pravne države.

Toda kje je prava težava? Ob močni socialni diferenciaciji si nekateri lahko kupijo dobrega odvetnika in primerno medijsko kampanjo, drugi pa ne – in so zato pri uveljavljanju svojih pravic in pri uresničevanju svojega interesa v deprivilegiranem položaju.

To se mi zdi ključna težava. Ko govorimo o dveh pravnih državah, bi morali misliti na veliko socialno razslojenost in o možnostih, ki jih deprivilegirani, preprosti in revni ljudje nimajo.

Zakaj je socialna razslojenost tolikšna? Bi morali kaj narediti drugače?
Težko rečem. Vse vlade do zdaj so dajale poudarek vprašanju socialne države in socialne kohezivnosti. Družba se ni tako zelo razslojila, kot se je v tranzicijskih državah.

Težava je, ker je ostal praznih rok precejšen del ljudi, ki so sodelovali pri ustvarjanju nekdanjega družbenega bogastva. Tudi s špekulacijami in izigravanjem zakonov s strani tistih, ki so to možnost imeli.

Socialna diferenciacija se je še poglobila prav v času, ko se je poglobila tudi kriza. Zdaj ta kaže pravi obraz z odpuščanjem delavcev, zelo omejenimi možnostmi dobiti delo, življenjem v revščini in omejevanjem perspektive otrokom.

Zdajšnja vlada je naredila prav, ko je ključno pozornost namenila socialni vzdržnosti udarcev velike krize. Lahko je zdaj postavljati vprašanje, ali je vlada delala dobro, pozablja pa se, da se je odločila za nekatere težke reforme: pokojninsko in zdravstveno, za reformo trga dela in za nekatere manj vidne ukrepe – novi sodni in tožilski red in tako naprej.

Ključno je vprašanje, koliko vlada vpliva na zagon gospodarstva in temu bolj naklonjenega poslovnega okolja. Govori se, da vlada ukrepa prepočasi, da je premalo energična. Glejte, naglica ni zmeraj najboljša spremljevalka pameti in odločnost ni zmeraj najboljša lastnost politike.

V svetu in tudi pri nas je veliko politikov, ki so odločni in hitri, a delajo hude napake. To pa ne pomeni, da ne bi bilo mogoče delati hitreje, z manj razpravami, manj prenašanja odgovornosti na tako imenovane strokovne razprave.

Mandat, podeljen na volitvah, navsezadnje zahteva, da vladaš, to pa pomeni, da ukrepaš, odločaš in prevzemaš odgovornost za posledice teh odločitev, plačilo pa pride na naslednjih volitvah.

Kako daleč so iskanja novih voditeljev vlade, levice, posameznih strank?
Človeško je, da v razmerah, ko se vse slika tako črno ter se ljudi poziva na trge in ulice, ljudje razmišljajo tudi o novih voditeljih. A mislim, da vsa rešitev ni v voditeljih. Kot sem rekel, razlikujem med voditelji in vodenjem.

Lahko imate zelo avtoritarne voditelje, ki pa vas bodo pripeljali stran od pravih razprav in pravega izhoda. Vidim težavo avtoritet kot izostren problem v slovenski družbi, kadar se tistim, ki so avtoritete po položaju, vodenju in osebni integriteti, poskuša z vsemi vrstami manipulacij, kot je tudi ustavna obtožba, in z lažmi načrtno rušiti avtoriteto.

Ko zrušite vse avtoritete, se v razmerah dezorientiranosti – logično – vzpostavi potreba po novi avtoriteti. Ampak taka avtoriteta, ki ustvarja izredne razmere, da bi lahko kot rešitelj prišla na belem konju, je najboljša pot do avtoritarnega, da ne rečem česa hujšega, režima.

Kako torej razumete željo po novih voditeljih?
Veste, razmišljanja o novih voditeljih razumem predvsem kot izraz neuresničenih pričakovanj, vloženih v zdajšnje voditelje. Drugo je, ali so bila pričakovanja realna.

Navsezadnje smo poznali vse ljudi, ki so danes na politični sceni, saj nas je vseh skupaj za eno dobro politično gledališče, in se ve, kdo je za kakšno vlogo primeren in kdo ne.

Vendar – tu so, imajo legitimacijo za svoje delo in nosijo svojo odgovornost. Veliko odgovorneje je razmišljati, kaj storiti, da bodo svojo vlogo opravljali tako, da bo koristna za vse nas, kot pa razmišljati o njihovi zamenjavi.

Zamenjavo je prvi omenil Niko Kavčič, nekateri odzivi na njegovo razmišljanje pa so bili žaljivi, na primer tisti o dolgem kašljanju.
Bile so tudi žalitve. Politika predpostavlja dobro vzgojo, čeprav očitno ni nujno, do so politiki dobro vzgojeni. Razmišljanje Nika Kavčiča je najbrž lastno še mnogim drugim v Sloveniji.

On je ime, mimo katerega se ne da. Veliko pametneje je ob taki vrsti kritik razmisliti o tem, kaj sporočajo in ali je kaj takšnega, kar lahko vzameš za svoje, tisto, s čimer se ne strinjaš, pa velja dostojno zavrniti.

Žurnal24 main

Lahkotno zavračanje te vrste pripomb na koncu lahko vodi do tega, da postaneš gluh za kakršnokoli kritiko. Odsotnost te pa, kot vemo iz izkušenj, vodi v odrekanje pravice do drugačnega mišljenja.

Kritika Katarine Kresal je povezana s prepletenostjo stranke in poslovne dejavnosti. Ima stranka s takšno prepletenostjo prihodnost?
Najprej: pri prepletenosti je treba govoriti natančno in ne brez argumentov. Za zdaj so to samo bolj ali manj namigovanja. Sam na to maniro ne pristajam. Gospa Kresalova je vstopila v politiko kot človek brez obremenitev.

Takrat so rekli, da je politično nedolžna. Se pravi, tudi brez političnih navad in razvad v tej stranki. Očitno je svoj človek, s svojo glavo in odgovornostjo, pred katero ne beži. Ali je to komu, ki se ima za ustanovitelja te stranke, prav ali ne – nekateri so tako ali tako že odšli in ustanovili svojo stranko –, je drugo vprašanje, vendar je to predvsem vprašanje znotrajstrankarskih razprav.

Člani stranke imajo moralno pravico in odgovornost urejanja odnosov in razmerij znotraj stranke. Ministrica je najbrž moteča za tiste, ki so si želeli še naprej ohranjati svoj vpliv bodisi v stranki ali pa v posameznih segmentih resorja, ki ga vodijo in je zelo občutljiv.

Dejanja, s katerimi zapira kanale tega vpliva, so moteča in zato je na pragu svoje druge interpelacije.

LDS je že druga ali celo tretja koalicijska stranka, ki ji je priljubljenost hitro močno upadla predvsem zaradi dogajanja znotraj stranke.
Stranke brez notranje strankarske demokracije prej ali slej končajo na tak način. Skoraj vse naše stranke vodijo ali – natančneje rečeno – so jih do nedavnega vodili ljudje, ki so poznali predvsem vzorec delovanja nekdanje partije: odločal je vrh, člani so se morali pokoriti.

Ni bila dovoljena notranja razprava. Voditeljski tip partije se je prenesel v večino političnih strank. Zlom v LDS se je zgodil, ko je kot strankarski voditelj odšel dr. Drnovšek. Zato je veliko vrednejše krepiti znotrajstrankarsko demokracijo kot pa iskati novega voditelja.

Koliko so stranke in tudi predstavniki vlade še v stiku z vami?
Ne morem se pritoževati, tega stika ne pogrešam zelo. Kadar me kdo povabi na pogovor in želi slišati moje mnenje, se rad odzovem.

Tudi kadar me zanima kakšna stvar in vprašam, dobim odgovor. To velja seveda za stranke koalicije, s strankami desnice nisem imel stika že prej, razen nekaj časa z SLS.

Dogajanje se mi zdi s tega vidika povsem normalno. Nisem imel nobene ambicije vplivati na politično dogajanje. Zanj zdaj nosijo odgovornost drugi ljudje.

Koliko stika pa ste imeli z DeSUS?
Z vodstvom DeSUS nimam veliko stikov, je pa tam veliko mojih vrstnikov, tudi nekdanjih partijskih tovarišev, iz socialistične zveze, mladine.

To je generacija, ki je odšla iz aktivnega življenja, ima pa svoj interes za uresničevanje programa, ki je značilen za DeSUS. Ko je šlo za soočenje znotraj poslanske skupine, me je klical poslanec Žnidaršič, klic sem mu vrnil in iz tega je v vašem časopisu nastal zapis sedem let skomin.

Nimam niti enega leta niti enega dneva skomin po tem, da bi se vrnil v aktivno politiko. Ne meni ne sebi niste naredili usluge s tistim člankom.

Vaša generacija menedžerjev je imela bistveno večji ugled in avtoriteto kot današnja.
Razumljivo. To so bili ljudje, ki so ustanavljali in razvijali podjetja, ki so jih vodili ali pa so preživeli v njih veliko let. Bili so tudi neke vrste blagovna znamka podjetij.

Z njimi so delili usodo v dobrem in slabem, prešli so tudi bolj ali manj uspešno začetno tranzicijsko obdobje, ko so izgubili jugoslovanske in vzhodne trge, ki jih je bilo treba nadomeščati na veliko zahtevnejših zahodnih trgih.

Imeli so tudi veliko socialnega kapitala, občutek za delavce in njihove socialne težave, zato so tudi imeli avtoriteto. Potem so prišli mlajši, ki vsega tega niso imeli, so pa morda bolj šolani in bodo zagotovo dobili tudi marsikaj od tega, kar so imeli njihovi predhodniki.

Vprašanje pa je, ali bodo lahko nabrali dovolj kilometrine na teh položajih. Zdaj so tu lastniki, interesi kapitala, nadzorni sveti. Tu je interes politike. Zamenjave so hitre. Nihče na vodilnem mestu ne odloča sam o svoji usodi, čeprav tudi prej to ni bilo absolutno možno.

Razmere so zdaj drugačne, primerjava med obema tipoma direktorjev je težka.

Nekje med obema generacijama pa je tajkunska generacija.
Tajkunstvo je tako kot marsikatero drugo afero povzročila politika, ki je tajkunstvo tudi omogočila, pa ga je pozneje, ko ji je to pred volitvami za videz koristilo, začela preganjati.

Temu se je pridružil del novinarjev in afera se je rodila. V aferah pa se praviloma ne loči zakonitih dejanj od zlorab. O tajkunih se ni govorilo, dokler so povezave med kapitalom in politiko trajale ter dokler je bilo to za oboje koristno. Omenil sem Mercator in še marsikaj bi se našlo.

Kar je po mojem mnenju sporno, je, da nekdo kupuje podjetje s kreditom, ki ga potem odplačuje z dobičkom, kar pomeni, da podjetje izčrpava, namesto razvija, in da iz lastništva nasilno izrinja male delničarje.

Slednje se mi zdi še posebno moralno sporno. Banke, ki so te vrste kreditov tajkunom odobravale, so v krizi zašle v težave in zdaj zahtevajo, da jih država rešuje z davkoplačevalskim denarjem. S problemom tajkunstva se kot družba ne soočamo na pravi način.     

Ob načrtovanih prodajah državnih podjetij se vnovič odpira vprašanje nacionalnega interesa. Kakšen je nacionalni interes Slovencev zdaj?
Pomembno je, da ohranjamo temeljno gospodarsko moč, ki je pomembna za razvijanje tistih karakteristik, ki so za narod pomembne. Država ne more ohraniti vse lastnine, vsaj ne v teh razmerah.

Pogrešam predvsem strategijo, katere so stvari, ki jih država ne bo prodala oziroma ne bo prodala tujcem, katere bo prodala domačim ljudem, katere tujim investitorjem.

Imamo primere podjetij, ki so jih kupili tujci. Koliko prispevajo za razvoj socialnega in kulturnega okolja, v katerem živijo? Bo tuji lastnik razmišljal razvoju socialnega, kulturnega, športnega življenja v okolju, kjer ima tovarno? Podjetje ima tudi širšo socialno funkcijo.

Žurnal24 main

Po mojem se narod, ki se odreka svoji ekonomski subjektiviteti, odreka identiteti. O tem bi morali razmišljati. To ni poziv za zapiranje slovenskega trga pred tujim kapitalom, ki je potreben, vendarle bi morali natančno razmisliti in ne uporabljati nacionalnega interesa malone kot psovko, kot diskvalifikacijsko formulo. Imamo Slovenci nacionalni interes v športu?

Imamo. Ga imamo v kulturi? Imamo. V znanosti?  Zakaj ga potem ne bi imeli v gospodarstvu? Razvite države so prav v krizi zelo surovo pokazale, kaj je nacionalni interes.

Naj torej ne prodamo NLB?
Ne.  

Pričakujete, bodo šli Slovenci spomladi na ulice in trge?
Če bo lepo vreme ... Slovenci se zelo radi sprehajamo, zlasti ob toplih majskih ali junijskih večerih. Ne verjamem, da se bodo množično odzvali klicu po izražanju gneva na ulicah in trgih. To ne bo rešilo ničesar. Ulica ne vodi
iz krize, do večje socialne povezanosti, gospodarske uspešnosti in moralne trdnosti družbe.

Projekt trgov in ulic spominja na v zgodovini ne tako davne pohode na oblast mimo legitimnih in legalnih poti in inštitucij. In kje so pohodniki končali? Politiki, ki k temu spodbujajo, niso demokrati.

Vodilo kolikor slabše, toliko bolje, ne more biti formula demokratično vzgojenega in odgovornega politika. Potrebujemo drugačen, kultiviran in argumentiran pogovor.

Kaj menite, kako se lahko čim lažje in čim hitreje izkopljemo iz zdajšnje krize?
Veste, kako? Tako da ne bomo prenašali odgovornosti za svoj položaj na druge. To bi moralo biti vodilo.

Najprej bi se moral vsakdo vprašati, kaj lahko naredi sam zase, in šele potem izraziti pričakovanje, da bodo tudi drugi kaj storili zanj. To velja za navadne državljane, pa tudi za predsednike strank, poslance, predsednika vlade ali predsednika države.

To pomeni ohranjanje vrednot civilizirane in demokratične skupnosti. Tudi tekmovalnost. Vendarle tekmovalnost, ki jo dopolnjujeta solidarnost in pravičnost. Zdaj se govori, pa ne le v Sloveniji, da bodo iz te krize nekateri izšli kot zmagovalci, drugi kot poraženci.

Če natančno pomislite, kaj to pomeni ... Kaj bo s tistimi, ki bodo poraženi? To so verjetno Afrika in druga deprivilegirana območja. Bodo tamkajšnji ljudje brez hrane in vode pristali na umiranje ali pa bodo pritisnili na vrata Evrope? Jih bodo "zmagovalci" ustavljali s topovi?

Nad tem se je treba zamisliti in ne razmišljati v kategorijah zmagovalcev in poražencev. Razmišljati kaže o tem, kako naj iz krize pridemo zmagovito vsi in kako odpraviti slaba dejanja, ki so krizo povzročila.

Tudi znotraj Slovenije ne bi smeli razmišljati tako, da bodo nekateri zmagovalci. Kaj bo potem s poraženci? Uporabljam primerjavo, ki je sicer ne maram: vsi smo v istem čolnu.

To pomeni, da moramo tudi vsi veslati, vsak po svojih močeh, da bi uspešno prišli čez brzice.

* Kaj se oni tam zbirajo?