Monika Piberl je prepričana, da bi moralo v politiko stopiti več politično neobremenjenih žensk. Ne more razumeti, da je poslanci na lokalnih volitvah niso podprli s podpisi.
Mediji večjo pozornost posvečajo štirim kandidatom. Vas to jezi?
Če se gremo demokracijo, se mi to ne zdi korektno. Neodvisni kandidati parlamentarnih strank se vsak dan pojavljajo nekje v medijih. Bilo bi korektneje in bolj demokratično, če bi mediji dali več poudarili manj znane kanididate. Tudi ankete so že pritisk na volilca. Zakaj naj bi nekdo nekoga volil, če nima možnosti za zmago. Vendar mislim, da bodo naši Slovenci spregledali in pri izbiri na volitvah ne bodo upoštevali vsiljevanja.
Menite, da imate dejanske možnosti za zmago ali je volilna kampanja zgolj vaša promocija,
priprava za druge volitve?
Vsaka volilna kampanja je deloma tudi promocija, pripravljamo se tudi za regijske volitve, te nas zanimajo. Z ozirom na to, da sem dosti na terenu, pa imam občutek, da si ljudje želijo sprememb, svežine na politični sceni, ki jo naša stranka in jaz prinašamo. Volitve se lahko tudi drugače obrnejo, kot se napoveduje, zato se pustimo presenetiti.
Kot svojo prednost izpostavljate svoje dosedanje delo na lokalnem področju. Kaj konkretno imate v mislih?
Ko sem bila mestna svetnica, sem dala mnogo pobud, ki se danes delno udejanjajo. V Maribor sem prinesla sodoben projekt termične obdelave odpadkov. Druga stvar, ki si jo lahko štejem v čast, so avtobusne krožne vožnje v Mariboru, miniavtobus pikapolonica, ki je blizu ljudem, predvsem starejšim in mamicam, ter brezplačne vožnje z avtobusi za starejše nad 70 let, obnova tržnice, ureditev pokopališča, vlakec, ladjica na Dravi itd. To so stvari, ki so za ljudi pomembne, s katerimi sem dokazala, da se borim za stvari, ki so koristne za vse ljudi.Veliko truda sem morala vložiti za prepričevanje, čez čas pa so iste predloge pod svojo oznako dale še druge stranke.
Štajerska je v tranzicijskem obdobju doživela velik šok. Kje vidite danes glavne probleme regije in kaj po vašem mnenju Štajerska potrebuje?
Štajerska je v tranziciji potegnila najkrajši konec. V Mariboru je treba zmanjšati problem brezposelnosti. To je sicer problem vse Slovenije, vendar Štajerska izstopa. Za zagotovitev delovnih mest predvsem za mlade bi bilo nujno treba v regijo pripeljati večjo industrijo, Maribor je bil tradicionalno industrijsko mesto. Kot predsednica države bi stopila pred državni zbor, do vodij poslanskih skupin in predsednika vlade. Svetovala bi jim, naj se potrudijo in razmislijo, kakšno pomoč bi lahko ponudili, ne samo v finančnem smislu. Na primer, če se pojavi neki podjetnik, ki bi hotel postaviti tovarno, bi se ga prva tri leta oprostilo dajatev državi. Seveda pod pogojem, da bi sproti poročal o poslovanju. Nikakor se pa ne morem strinjati s tem, da bi podjetjem omogočili, da pridejo s kapitalom in vlagajo, delavec pa bi naj delal za majhen denar. Delavci morajo biti plačani, morajo imeti primerljivo evropsko plačo. Sem velik zagovornik malega človeka, ki ga je treba spoštovati.
O katerih temah se po vašem mnenju premalo govori ali pa so prezrte?
Gre za mlade družine, starejše ljudi in stvari, ki vplivajo na vsakdanje življenje ljudi. Moški so okupirani s svojimi idejami in problemi, zato na marsikaj pozabljajo. Recimo, ko se prepirajo glede regij, pozabljajo na ljudi, na to, kako bodo z mejami, ki so površno narisane, ljudem zagrenili življenje. Ali, če navedem banalen primer, telefonski imenik. Košaki so sestavni del Maribora, vendar prebivalcev na tem območju v telefonskem imeniku za Maribor ni. Vsakemu, ki želi najti mojo telefonsko številko, moram posebej povedati, da mora iskati pod Košaki, sicer me ne najde. Kot da živim v Culukafriji.
Zdaj živite v Košakih?
Da.
Otroštvo pa ste preživeli v Mariboru?
Da, imela sem lepo otroštvo ter zelo skrbne in ljubeče starše. To se prenaša naprej – sem ljubeča mama in družina mi veliko pomeni.
To je bil čas po vojni …
Veste, kako je bilo po vojni, vse skupaj je bilo treba na novo postaviti, najprej domovino, potem družino. To je cela generacija, ki se jo danes zanemarja. Pozablja se, da so ti ljudje gradili našo domovino in dajali svoje dohodke za izgradnjo tovarn. Imeli so nizke plače in danes imajo nizke pokojnine. Ti ljudje danes živijo na robu preživetja, pa zato niso krivi, vendar imajo ponos in ne tožijo, kako jim je hudo, čeprav se vidi, da težko živijo. Mladi jim ne morejo pomagati, saj sami nimajo služb.
Kako ste vstopili v politiko?
Do tega je prišlo po naklučju. V politiko sem vstopila leta 1998, ko je tedanji predsednik vlade Anton Rop predstavil belo knjigo, po kateri bi morale ženske delati do 65. leta. To se mi je zdelo nesprejemljivo. Ko sem leta 1998 na lokalnih volitvah kandidirala z žensko listo Glas žensk in dobila v mestnem svetu tri sedeže, so določene stranke ugotovile, da bi lahko ženske na volitvah dosegle petdeset odstotkov. Iskale smo tri poslanske podpise za kandidaturo na državnozborskih volitvah, da nam ne bi bilo treba zbirati podpisov. Ko sem prišla do gospoda Mirana Potrča, je skočil izza mize. "Kako, kaj pa vi mislite? Saj potem nas več ne bo," je dejal. "Gospod Potrč," sem rekla, "poslušajte, to je samo še vprašanje časa." V tujini so ženske prisotne, pri nas pa zatirane.
So ženske po vašem mnenju dovolj zastopane v politiki?
Mediji bi morali biti bolj naklonjeni ženskim strankam, v tem hipu smo mi edina stranka žensk v Sloveniji.
Kaj menite o kvotah?
S kvotami nismo rešili nič, saj nismo dobili politično neobremenjenih žensk. Čutim, da se ženske, ki so politično neobremenjene, bojijo. Njihov glas je preslišan v družbi, v kateri prevladujejo moški. Ne morejo priti do izraza s svojimi idejami, ker so ujete v lastno stranko in se bojijo, da bodo ostale brez dohodka. Ženske imamo sicer to prednost, da znamo sklepati kompromise in smo spretne tudi v malo bolj zapletenih stvareh.
Kakšen je glas žensk?
Ženske razmišljamo drugače. Imamo socialen čut, drugače gledamo na to, kako je treba pomagati mamicam, starejšim in opozoriti na nekatere stvari v šolstvu.
Mislite na socialni dejavnik?
Tudi razvojno. Ženske opazimo mnoge stvari. Moški se na primer ne bo spomnil, da je treba obnoviti tržnico, ker drugače gleda na stvari. Bolj je obremenjen s tehničnimi stvarmi, ženske pa smo bolj praktične, zato moramo biti v politiki. On gleda s tehnične, ona pa s praktične strani.
V stranki Glas žensk poudarjate, da se ograjujete od feminizma. Zakaj?
Naša stranka je stranka vseh. Podprli so nas tudi moški . "Vas se premalo sliši v družbi. 51 odstotkov vas je, se boste ja potegnile zase," so rekli. Znale smo prisluhniti moški ideji in ustanovile stranko. Nismo feministke. Ne znamo si namreč predstavljati, da bi diskriminirale moške. Ko je šlo za umetno oplojevanje, se s feminističnim pogledom nismo strinjale in smo stopile na stran moških. Če bi bile feministke, bi oplojevanje z biomedicinsko pomočjo podprle. O feminizmu pravzaprav nismo veliko razmišljale. Tega za nas ni.
Vaš mož je kandidiral za mariborskega župana, na evropskih volitvah pa tudi hčerka. Kako je živeti v družini, ki je tako povezana s politiko?
Moram reči, da družina sploh ni obremenjena s politiko, smo pa znana in ugledna družina. Naša stranka Glas žensk Slovenije je mojega soproga prosila, naj kandidira za župana, ker je vedela, da je od vseh kandidatov najbolj usposobljen za to funkcijo. Po poklicu je magister ekonomije, bil je uspešen gospodarstvenik in direktor večjega podjetja, osem let je bil predsednik nadzornega sveta mestne občine Maribor in je podrobno poznal vse probleme mestne občine ter vedel tudi, kako jih rešiti. Same volitve pa so bile dejansko politična stvar, ljudje so se politično odločili, kot so se, sami tudi nosijo posledice za svoj izbor. Hčerka je bila nosilka naše kandidatne liste na volitvah za evropski parlament, stranka je bila vesela, da je sprejela kandidaturo, čeprav se sploh ne ukvarja s politiko in takrat je bila ravno na porodniškem dopustu. Ima visokošolsko diplomo in odlično znanje več tujih jezikov. Kandidatura je bila zanjo svojevrsten izziv in ji je dajala možnost vstopa v Evropo. V volilni kampanji se je izredno izkazala in je odlično zastopala našo listo, tako da so ji dali priznanje tudi vsi konkurenti, vse stranke so jo potem vabile v svoje vrste. Seveda pa se ona vsaj doslej ne zanima za politično kariero, saj je spoznala, na kako nizki ravni je pri nas politika.
Kmalu po napovedi kandidature ste povedali, da so vam ponudili 50.000 evrov, če od
kandidature
odstopite
. Kdo vam je ponudil to vsoto?
O imenih ne bi govorila.
Je šlo za resno grožnjo?
Šlo je za resno stvar. Tudi zdaj na terenu doživljamo podlosti. Tudi če bi dala ovadbo zoper koga, se ne bi zgodilo nič, saj je z našim sodstvom nekaj hudo narobe. Obsodijo kurje tatove, pravih lumpov pa sploh ne obsodijo – so dobro zaščiteni, bolj kot severni medvedje – in na koncu še dobijo visoke odškodnine z obrazložitvijo, kako so trpeli v sodnem postopku.
Kakšen motiv je po vašem mnenju imel človek, ki vam je grozil?
S tem se sploh ne obremenjujem. To je lep znak, da nas vidijo.
Omenili ste že, da bi dobro sodelovali s premierjem, ker imate za sabo 37 let zakona z devico. Ali verjamete v horoskope?
Šo je za šalo, v neki družbi, v kateri so ljudje, ki se s takimi stvarmi ukvarjajo. Nekdo je navrgel: "Poslušaj, Monika, Janša je prav tako devica kot ti …" Mogoče je res kaj na tem. "Bom za šalo vzela," sem rekla.
Se vam zdi, da je Drnovšek preslabo sodeloval s premierjem?
Mislim, da so slabo sodelovali med seboj. Jaz bi sodelovala, s svojo strokovno skupino, s katero bi se posvetovala. Spremljala bi delo vlade in bi želela dati svoje mnenje, ki bi ga oblikovala v sodelovanju s strokovno skupino, preden predlogi pridejo v parlament.
Zase pravite, da vas poznajo kot žensko brez dlake na jeziku? Komu in kaj bi morali zdaj povedati brez dlake na jeziku?
(Smeh.) Poslancem. Da jih ni bilo toliko moških v hlačah, od devedesetih poslancev, da bi rekli: "Dajmo gospe tri poslanske podpise." Kaj jih je tako muči? Bi jim krona z glave padla? Zdaj sem spet zaprosila za poslanske podpise. Tokrat za predsedniške volitve, ker menim, da pri devedesetih poslancih to ne bi smel biti problem. S tem namreč nimajo nobene obveze. V tem kontekstu sem tudi takrat pričakovala, da bom podpise dobila. Da bi rekli, kot moški: "Naj jih ima, dama, če želi."
Če se gremo demokracijo, se mi to ne zdi korektno. Neodvisni kandidati parlamentarnih strank se vsak dan pojavljajo nekje v medijih. Bilo bi korektneje in bolj demokratično, če bi mediji dali več poudarili manj znane kanididate. Tudi ankete so že pritisk na volilca. Zakaj naj bi nekdo nekoga volil, če nima možnosti za zmago. Vendar mislim, da bodo naši Slovenci spregledali in pri izbiri na volitvah ne bodo upoštevali vsiljevanja.
|
Da jih ni bilo toliko moških v hlačah, od devetdesetih poslancev, da bi rekli: »Dajmo gospe tri poslanske podpise.« Bi jim krona z glave padla? V tem kontekstu sem pričakovala, da bom podpise dobila. Da bi rekli, kot moški: »Naj jih ima, dama, če želi.« |
|
Vsaka volilna kampanja je deloma tudi promocija, pripravljamo se tudi za regijske volitve, te nas zanimajo. Z ozirom na to, da sem dosti na terenu, pa imam občutek, da si ljudje želijo sprememb, svežine na politični sceni, ki jo naša stranka in jaz prinašamo. Volitve se lahko tudi drugače obrnejo, kot se napoveduje, zato se pustimo presenetiti.
Kot svojo prednost izpostavljate svoje dosedanje delo na lokalnem področju. Kaj konkretno imate v mislih?
Ko sem bila mestna svetnica, sem dala mnogo pobud, ki se danes delno udejanjajo. V Maribor sem prinesla sodoben projekt termične obdelave odpadkov. Druga stvar, ki si jo lahko štejem v čast, so avtobusne krožne vožnje v Mariboru, miniavtobus pikapolonica, ki je blizu ljudem, predvsem starejšim in mamicam, ter brezplačne vožnje z avtobusi za starejše nad 70 let, obnova tržnice, ureditev pokopališča, vlakec, ladjica na Dravi itd. To so stvari, ki so za ljudi pomembne, s katerimi sem dokazala, da se borim za stvari, ki so koristne za vse ljudi.Veliko truda sem morala vložiti za prepričevanje, čez čas pa so iste predloge pod svojo oznako dale še druge stranke.
Štajerska je v tranzicijskem obdobju doživela velik šok. Kje vidite danes glavne probleme regije in kaj po vašem mnenju Štajerska potrebuje?
Štajerska je v tranziciji potegnila najkrajši konec. V Mariboru je treba zmanjšati problem brezposelnosti. To je sicer problem vse Slovenije, vendar Štajerska izstopa. Za zagotovitev delovnih mest predvsem za mlade bi bilo nujno treba v regijo pripeljati večjo industrijo, Maribor je bil tradicionalno industrijsko mesto. Kot predsednica države bi stopila pred državni zbor, do vodij poslanskih skupin in predsednika vlade. Svetovala bi jim, naj se potrudijo in razmislijo, kakšno pomoč bi lahko ponudili, ne samo v finančnem smislu. Na primer, če se pojavi neki podjetnik, ki bi hotel postaviti tovarno, bi se ga prva tri leta oprostilo dajatev državi. Seveda pod pogojem, da bi sproti poročal o poslovanju. Nikakor se pa ne morem strinjati s tem, da bi podjetjem omogočili, da pridejo s kapitalom in vlagajo, delavec pa bi naj delal za majhen denar. Delavci morajo biti plačani, morajo imeti primerljivo evropsko plačo. Sem velik zagovornik malega človeka, ki ga je treba spoštovati.
|
|
|
Ženske razmišljamo drugače, je prepričana. © Žurnal24 |
O katerih temah se po vašem mnenju premalo govori ali pa so prezrte?
Gre za mlade družine, starejše ljudi in stvari, ki vplivajo na vsakdanje življenje ljudi. Moški so okupirani s svojimi idejami in problemi, zato na marsikaj pozabljajo. Recimo, ko se prepirajo glede regij, pozabljajo na ljudi, na to, kako bodo z mejami, ki so površno narisane, ljudem zagrenili življenje. Ali, če navedem banalen primer, telefonski imenik. Košaki so sestavni del Maribora, vendar prebivalcev na tem območju v telefonskem imeniku za Maribor ni. Vsakemu, ki želi najti mojo telefonsko številko, moram posebej povedati, da mora iskati pod Košaki, sicer me ne najde. Kot da živim v Culukafriji.
Zdaj živite v Košakih?
Da.
Otroštvo pa ste preživeli v Mariboru?
Da, imela sem lepo otroštvo ter zelo skrbne in ljubeče starše. To se prenaša naprej – sem ljubeča mama in družina mi veliko pomeni.
To je bil čas po vojni …
Veste, kako je bilo po vojni, vse skupaj je bilo treba na novo postaviti, najprej domovino, potem družino. To je cela generacija, ki se jo danes zanemarja. Pozablja se, da so ti ljudje gradili našo domovino in dajali svoje dohodke za izgradnjo tovarn. Imeli so nizke plače in danes imajo nizke pokojnine. Ti ljudje danes živijo na robu preživetja, pa zato niso krivi, vendar imajo ponos in ne tožijo, kako jim je hudo, čeprav se vidi, da težko živijo. Mladi jim ne morejo pomagati, saj sami nimajo služb.
|
Vsakemu, ki želi najti mojo telefonsko številko, moram posebej povedati, da mora iskati pod Košaki, sicer me ne najde. Kot da živim v Culukafriji. |
|
Do tega je prišlo po naklučju. V politiko sem vstopila leta 1998, ko je tedanji predsednik vlade Anton Rop predstavil belo knjigo, po kateri bi morale ženske delati do 65. leta. To se mi je zdelo nesprejemljivo. Ko sem leta 1998 na lokalnih volitvah kandidirala z žensko listo Glas žensk in dobila v mestnem svetu tri sedeže, so določene stranke ugotovile, da bi lahko ženske na volitvah dosegle petdeset odstotkov. Iskale smo tri poslanske podpise za kandidaturo na državnozborskih volitvah, da nam ne bi bilo treba zbirati podpisov. Ko sem prišla do gospoda Mirana Potrča, je skočil izza mize. "Kako, kaj pa vi mislite? Saj potem nas več ne bo," je dejal. "Gospod Potrč," sem rekla, "poslušajte, to je samo še vprašanje časa." V tujini so ženske prisotne, pri nas pa zatirane.
So ženske po vašem mnenju dovolj zastopane v politiki?
Mediji bi morali biti bolj naklonjeni ženskim strankam, v tem hipu smo mi edina stranka žensk v Sloveniji.
Kaj menite o kvotah?
S kvotami nismo rešili nič, saj nismo dobili politično neobremenjenih žensk. Čutim, da se ženske, ki so politično neobremenjene, bojijo. Njihov glas je preslišan v družbi, v kateri prevladujejo moški. Ne morejo priti do izraza s svojimi idejami, ker so ujete v lastno stranko in se bojijo, da bodo ostale brez dohodka. Ženske imamo sicer to prednost, da znamo sklepati kompromise in smo spretne tudi v malo bolj zapletenih stvareh.
Kakšen je glas žensk?
Ženske razmišljamo drugače. Imamo socialen čut, drugače gledamo na to, kako je treba pomagati mamicam, starejšim in opozoriti na nekatere stvari v šolstvu.
Mislite na socialni dejavnik?
Tudi razvojno. Ženske opazimo mnoge stvari. Moški se na primer ne bo spomnil, da je treba obnoviti tržnico, ker drugače gleda na stvari. Bolj je obremenjen s tehničnimi stvarmi, ženske pa smo bolj praktične, zato moramo biti v politiki. On gleda s tehnične, ona pa s praktične strani.
|
|
|
Poskrbela je, da je ne zgrešijo niti na cesti. © Žurnal24
|
V stranki Glas žensk poudarjate, da se ograjujete od feminizma. Zakaj?
Naša stranka je stranka vseh. Podprli so nas tudi moški . "Vas se premalo sliši v družbi. 51 odstotkov vas je, se boste ja potegnile zase," so rekli. Znale smo prisluhniti moški ideji in ustanovile stranko. Nismo feministke. Ne znamo si namreč predstavljati, da bi diskriminirale moške. Ko je šlo za umetno oplojevanje, se s feminističnim pogledom nismo strinjale in smo stopile na stran moških. Če bi bile feministke, bi oplojevanje z biomedicinsko pomočjo podprle. O feminizmu pravzaprav nismo veliko razmišljale. Tega za nas ni.
Vaš mož je kandidiral za mariborskega župana, na evropskih volitvah pa tudi hčerka. Kako je živeti v družini, ki je tako povezana s politiko?
Moram reči, da družina sploh ni obremenjena s politiko, smo pa znana in ugledna družina. Naša stranka Glas žensk Slovenije je mojega soproga prosila, naj kandidira za župana, ker je vedela, da je od vseh kandidatov najbolj usposobljen za to funkcijo. Po poklicu je magister ekonomije, bil je uspešen gospodarstvenik in direktor večjega podjetja, osem let je bil predsednik nadzornega sveta mestne občine Maribor in je podrobno poznal vse probleme mestne občine ter vedel tudi, kako jih rešiti. Same volitve pa so bile dejansko politična stvar, ljudje so se politično odločili, kot so se, sami tudi nosijo posledice za svoj izbor. Hčerka je bila nosilka naše kandidatne liste na volitvah za evropski parlament, stranka je bila vesela, da je sprejela kandidaturo, čeprav se sploh ne ukvarja s politiko in takrat je bila ravno na porodniškem dopustu. Ima visokošolsko diplomo in odlično znanje več tujih jezikov. Kandidatura je bila zanjo svojevrsten izziv in ji je dajala možnost vstopa v Evropo. V volilni kampanji se je izredno izkazala in je odlično zastopala našo listo, tako da so ji dali priznanje tudi vsi konkurenti, vse stranke so jo potem vabile v svoje vrste. Seveda pa se ona vsaj doslej ne zanima za politično kariero, saj je spoznala, na kako nizki ravni je pri nas politika.
|
Nismo feministke. Ne znamo si namreč predstavljati, da bi diskriminirale moške. Ko je šlo za umetno oplojevanje, se s feminističnim pogledom nismo strinjale in smo stopile na stran moških. |
|
O imenih ne bi govorila.
Je šlo za resno grožnjo?
Šlo je za resno stvar. Tudi zdaj na terenu doživljamo podlosti. Tudi če bi dala ovadbo zoper koga, se ne bi zgodilo nič, saj je z našim sodstvom nekaj hudo narobe. Obsodijo kurje tatove, pravih lumpov pa sploh ne obsodijo – so dobro zaščiteni, bolj kot severni medvedje – in na koncu še dobijo visoke odškodnine z obrazložitvijo, kako so trpeli v sodnem postopku.
Kakšen motiv je po vašem mnenju imel človek, ki vam je grozil?
S tem se sploh ne obremenjujem. To je lep znak, da nas vidijo.
Omenili ste že, da bi dobro sodelovali s premierjem, ker imate za sabo 37 let zakona z devico. Ali verjamete v horoskope?
Šo je za šalo, v neki družbi, v kateri so ljudje, ki se s takimi stvarmi ukvarjajo. Nekdo je navrgel: "Poslušaj, Monika, Janša je prav tako devica kot ti …" Mogoče je res kaj na tem. "Bom za šalo vzela," sem rekla.
Se vam zdi, da je Drnovšek preslabo sodeloval s premierjem?
Mislim, da so slabo sodelovali med seboj. Jaz bi sodelovala, s svojo strokovno skupino, s katero bi se posvetovala. Spremljala bi delo vlade in bi želela dati svoje mnenje, ki bi ga oblikovala v sodelovanju s strokovno skupino, preden predlogi pridejo v parlament.
Zase pravite, da vas poznajo kot žensko brez dlake na jeziku? Komu in kaj bi morali zdaj povedati brez dlake na jeziku?
(Smeh.) Poslancem. Da jih ni bilo toliko moških v hlačah, od devedesetih poslancev, da bi rekli: "Dajmo gospe tri poslanske podpise." Kaj jih je tako muči? Bi jim krona z glave padla? Zdaj sem spet zaprosila za poslanske podpise. Tokrat za predsedniške volitve, ker menim, da pri devedesetih poslancih to ne bi smel biti problem. S tem namreč nimajo nobene obveze. V tem kontekstu sem tudi takrat pričakovala, da bom podpise dobila. Da bi rekli, kot moški: "Naj jih ima, dama, če želi."
