Kaj vas je pripeljalo do tega, da ste se po zmagi v oddaji Hri-bar odločili za resno
kandidaturo?
Pravzaprav sem že zadnja tri leta čutil, da bo kmalu prišel čas, ko se bom moral
opredeliti glede nekaterih stvari, povedati svoje mnenje in ga tudi javno zagovarjati. Vendar pa si
nisem mislil, da bo to na predsedniških volitvah. Ko se je končevala oddaja, sem začel vse bolj
resno razmišljati o tem, dodobra sem se izprašal in se na osnovi tega odločil. Pri tem sem seveda
dobil tudi polno podporo svoje žene in preostale družine.
Kakšno pot bi morala ubrati Slovenija za rešitev hrvaško-slovenskega mejnega
spora?
V vseh teh letih je bilo že veliko neuspešnega dogovarjanja. Vsekakor sem za dogovor. Ker se
verjetno niti Slovenija niti Hrvaška ne bosta želeli odpovedati spornemu ozemlju in bosta želeli
zaščititi lastninske in ozemeljske pravice, bo treba skleniti kompromis. V tem vidim rešitev, ob
čemer bi bilo najbolje, če bi se dogovorili sami. Če pa to ne bo mogoče, pa podpiram pomoč tretje
osebe, arbitra.
Kako ocenjujete vladne gospodarske reforme zadnjih let v Sloveniji in načrte za prihodnost?
Gospodarska rast je sicer zelo visoka, kar je pohvalno. Mislim, da smo na dobri poti, a bo
treba storiti še zelo veliko.
Ali podpirate projekt megazabavišča v Novi Gorici?
Če bi bil tak projekt umeščen v tisto okolje, bi bilo tako, kot da bi poskušali žogo
potisniti skozi lijak. Ko sem slišal, da naj bi ta projekt, če bi zaživel, pritegnil od pet do šest
milijonov igralniških turistov na leto, sem prepričan, da niti pokrajina niti Slovenija cela ne
moreta prenesti tega. Ko sem sam pri sebi razmišljal o tem in poslušal mnenja drugih ljudi, sem
prišel do ugotovitve, da gospodarske koristi, ki jih nekateri postavljajo v ospredje, ne prevesijo
tehtnice na stran projekta, zato ga ne podpiram.
Kakšno je vaše stališče do privatizacije zdravstva? Kako, do katere meje?
Pravo mejo je zelo težko doseči. Privatizacija zdravstva je nujno potrebna, vendar pod
pogojem, da ga nekaj ostane v družbeni lasti, iz preprostega razloga, da bo lahko vsak človek
prišel do temeljnih storitev, ne glede na to, kako finančno močan je. Torej, da bo zdravstvo ostalo
socialno, čeprav v takšni meri, kot je bilo nekoč, ne more več biti.
Kaj menite o legalizaciji prostitucije?
Je ne podpiram.
Kaj pa pravico do splava?
Menim, da je to pravico treba dati tistim, ki jo potrebujejo, torej ženskam. Zato jo
podpiram.
Na katere zamolčane probleme bi moral predsednik še posebej opozarjati, kje so dosedanji
predsedniki storili premalo?
Vsekakor ni bilo dovolj storjenega na področju človekovih pravic. Vzemimo za primer projekt
PUM, to je projekt učenja mladih ljudi, ki so izpadli iz šolanja, iz družbe. Teh projektov država
ne podpira v dovoljšnji meri, nedavno tega jih je bilo še enajst, danes jih je le še osem. Glede na
to, da imajo ti projekti zelo velik, okoli 70-odstoten uspeh pri vračanju mladih ljudi na pravo
pot, mislim, da bi imela država veliko večjo korist, tudi finančno, če bi v njih več vlagala, ne pa
šele potem, ko bodo ti mladi pristali v kakšni drugi, represivni in dražji instituciji. Menim tudi,
da bi moral biti predsednik bolj povezan z ljudmi in prek srečanj z njimi spoznavati probleme, na
katere bi lahko tako začel prej opozarjati.
Katere vsebine po vašem mnenju manjkajo v splošnem osnovnošolskem in srednješolskem
izobraževanju?
Ena od vsebin, ki se mi zdi zelo pomembna in manjka, so medčloveški odnosi in komunikacija.
Tudi ko pridemo v svet in se srečujemo z ljudmi, ki so podkovani v tej smeri, smo postavljeni v
podrejeni položaj ali pa se moramo teh veščin učiti pozneje.
Kaj ste želeli postati, ko ste bili stari deset let?
Mislim, da glasbenik.
Kaj v svojem osebnem ali poklicnem življenju najbolj obžalujete?
Ničesar. To je moja pot, zadeve mi je uspelo vedno izpeljati, seveda so bile tudi krize, a ne
obžalujem nobene svoje odločitve.
Se spomnite kakšne smešne anekdote iz javnega življenja, ki ste ji bili priča?
Ko je imel ameriški veleposlanik rojstni dan, je na zabavo v našo gostilno povabil 25 ljudi,
prišlo pa jih je 35. In ti eminentni gostje, razni veleposlaniki, so morali sedeti drug na drugem,
kar je bilo sprva videti zelo klavrno, a se je izkazalo, da se je veleposlanik tega večera v svojih
spominih na mandat v Sloveniji najraje spominjal. To je bil Jackovich.
Vaša najlubša hrana?
Jabolčni zavitek.
Kdaj in kje sta se spoznala z ženo?
Spoznala sva se, ko sem bil pravzaprav še precej mlad. Sodeloval sem pri glasbeno-gledališki
predstavi Glasbeni orkester za vrtce in nižje razrede osnovnih šol. Še preden sem se odpravil na to
turnejo, sem v sebi začutil, da bom na turneji spoznal svojo bodočo ženo. In zadnji dan turneje v
Ljubljani sem jo tudi spoznal.
Kaj znate postoriti v gospodinjstvu in kako si delite delo z drugimi člani
gospodinjstva?
Gospodinjstvo ni moja močnejša plat. Seveda kdaj za kaj poskrbim, a sem precej nebogljen in
potrebujem gospodovalno roko nad seboj.
Imate kakšen hobi?
Glasba ostaja ena izmed mojih ljubezni. Zelo rad igram orglice, pa tudi kitaro in harmoniko.
Saksofon mi še ne gre preveč dobro od rok, njemu se bom posvetil, ko bom v pokoju. Glasba me je od
nekdaj zelo veselila, v mladosti sem igral še bas kitaro in bobne. Pozneje je prišla družina, zato
sem se moral temu prilagoditi, a tudi danes rad vzamem v roke kakšen inštrument, pri igranju
katerega mi čas izjemno hitro beži.
Kateri film vam je še posebej ostal v spominu?
Bi moral vprašati ženo, kateri film je bil meni všeč. Zelo rad gledam kakšne dobre
dokumentarne serije.
Ali ste kdaj uživali nedovoljena mamila?
Nisem.
Ste za legalizacijo mehkih drog?
Nisem.
Kakšne so vaše idealne počitnice?
Že nekaj let imam srečo, da uživam svoje idealne počitnice. To je v prijetni družbi v naravi,
na otoku Rab v posebnem kampu, kjer je elektrike le za vzorec. Če hočeš sladoled, moraš v več kot
pol ure oddaljeno mestece, kavo si moraš kuhati sam. Vse je zelo preprosto in prav to mi v povezavi
z naravo zelo godi. Skupaj nas je veliko ljudi različnih profilov, a smo v takšnem okolju med seboj
zelo povezani.
