Ni šlo z desetimi, bo šlo z dvajsetimi?

Če bi to počeli za denar, zagotovo ne bi sedeli za to mizo v sodnih dvoranah, ampak tam, kjer nam nasproti sedijo odvetniki, je večkrat slišati po sodniških hodnikih. Na vprašanje, zakaj celo mladi in ambiciozni pravniki sploh še vztrajajo kot sodniki – medtem ko večina njihovih sošolcev s fakultete zasluži nekaj tisočakov, vsakič ko pred sodniki v najlepši luči prikazujejo prestopnike –, dobimo odgovor, da zato, ker verjamejo, da se vendarle lahko nekje prekine ta stereotip o prevladi močnih odvetnikov nad boječimi sodniki.

Prevlada. Zagotovo najuspešnejši odvetniki v državi s plačo najmanj trikrat presežejo uveljavljene in najbolj izkušene sodnike. In menda jim prav zato niti na kraj pameti ne pade, da bi mesece in mesece presojali o denimo kriminalni združbi, ki bi za povrh še stregla po njihovem življenju in življenju njihove družine. Čeprav do tega trenutka še nikoli noben sodnik ni rekel, da v našem pravosodju specializirani sodniki niso potrebni. Le skoraj nihče ne želi postati eden izmed njih, stopiti v te posebne sodniške vrste. Ker "da ponujeno plačilo, pač ne odtehta nevarnosti", ki jo kriminalci prinašajo s seboj ob vstopu v sodno dvorano. Nekateri, ki pa so vendarle pripravljeni pogumno ugrizniti v ta gnila jabolka, pa naposled ostanejo brez nove službe, ker imajo v svoji pisarni kak sodni spis dlje časa, kot bi smeli. Pa čeprav so istočasno pomagali reševati tudi spise svojih sodniških kolegov. In na tak način se lahko celo izbira med skupno tisoč sto sodniki v državi zoži na nič. Kar je dvajset manj, kot jih trenutno potrebujemo v elitnih oddelkih.