Nič mu ne pomaga, da ga ne damo

Slovensko pravosodje se ravno v teh dneh ne more prehvaliti s tem, kako uspešno je v boju proti najhujšim oblikam kriminala. Sodniki zdaj že mahajo s prvimi meritvami, po katerih jim je menda že uspelo skrajšati prej dolgotrajne sodne postopke, zaradi katerih država še plačuje odškodnine preštevilnim, ki so jim sodili nerazumno dolgo.

Brezpogojno. Ljudje vsem tem silnim “izboljšavam” v pravosodju vendarle še ne verjamejo povsem. Veliko truda bodo sodniki morali vložiti v to, da bodo s svojim – tudi hitrejšim – delom dokazali, da bo kriminal, zlasti korupcija, v tej državi kaznovan za vsako ceno. Po drugi strani pa bodo sodišča morala s strožjim pristopom tudi vodjem in drugim zaposlenim v zaporih dopovedati, da se ugled celotnega pravosodja ruši, tudi ko je obsojencem najhujših oblik kriminala v zaporih dovoljeno praktično boljše življenje, kot ga živijo tisti, ki so jih ti obsojenci oškodovali s kaznivimi dejanji.

Če pa Slovence, ki jih ujamejo med kriminalnimi posli v tujini, sodišča v tujih državah obsodijo v praktično le nekaj dneh, se začne ugled slovenskega pravosodja skorajda že potapljati. Na sodišču v Makedoniji se denimo niti ne obremenjujejo s tem, ali bodo državnega uslužbenca Valiča zaslišali do izreka sodbe. Izrekli mu jo bodo v vsakem primeru – če pride na sodišče ali ne. Ker naj vendarle ne bi bil ne prvi in najbrž ne zadnji, ki mu sodijo v odsotnosti. Zato niti ni čudno, da makedonski sodnik sploh ne ve, kaj je sodni zaostanek in kako ta nastane.