Dežurstvo na Brniku smo nastopili ob 8:00, obetal se je lep dan s kakšno nevihto v popoldanskem času. Hribi bodo tudi danes oblegani, kar za nas pomeni gotovo kakšen nenapovedan "izlet". Dan je mineval, minila je tudi nevihta, vreme se je zbistrilo, a dežurstvo je 11 ur potekalo brez intervencij.
Z Alešem sva ravno kramljala o "biciklih" in "biciklizmu" pred poslopjem, kjer se nahaja naša dežurna soba, ko naju pokliče Petra in pravi: »Če sta se do sedaj dolgočasila, bo zadnja ura dežurstva delovna. Gremo v Bovec po padalca, ki se poškodoval pri padcu na JZ pobočje Polovnika nad Bovcem.« Reševalcev ni pri njem, je pa na težko dostopnem terenu in poškodovan. Tako je povedal sam po telefonu in nam tudi posredoval GPS koordinate. Iz najave razberemo, da gre za tujega državljana, sicer Rusa.
Okrog 19:00 zapustimo Brnik in upamo, da bomo še pred temo našli in rešili nesrečnega padalca. Skrbi me, sonce je že globoko nad obzorjem, v temi je nemogoče delati s helikopterjem, v tem primeru bomo težje delo pustili bovškim reševalcem, ki bi v najboljšem primeru reševanje zaključili jutri dopoldan.
Te opcije se podzavestno otepam, to namreč pomeni, da z zdravnico ostaneva pri njem do jutranjih ur, bovški reševalci bodo nekaj ur grizli kolena z vso opremo za reševanje, za nameček pa so za zjutraj napovedane nove nevihte. Seveda, če ga ne najdemo pa ostane na hribu sam. No upanje ostaja, da je možak na takem terenu, da ga lahko z lahkoto najdemo, imobiliziramo in vkrcamo v helikopter.
Ob prihodu na jugozahodni greben Polovnika je sonce že zašlo za vršni del cvetače kumulusa, kar je jemalo dih še tistim malo žarkom, ki so bili Sizifov boj s temo. Ob tretjem naletu operater le opazi modro padalo in pod njim padalca. Pogled na teren in lokacijo padalca, mi izpije še tistega malo upanja, da ga vendarle rešimo še pred temo.
Vendar pa časa za filozofiranje ni. Grem z dol z vakuum in helikoptersko vrečo, za menoj zdravnica Petra in policist Aleš. Gorazd nas enega za drugim z EMV nežno posadi na travnato skalnat pomol, ki edini ni zaprt s krošnjami nizkih dreves. Ponesrečenec se nahaja višje in bolj desno, nad njim pa je vse zaprto z gostim pregrinjalom vej.
Ko prispem nad ponesrečenca, direkten dostop do njega namreč ni bil mogoč, se zgrozim in se obenem tudi zavem, kakšna sreča je spremljala padalca. Obvisel je na vejah nad 50 metrskim prepadom, se nekako skobacal iz pasu padala, splezal z drevesa na rob prepada, kjer je ležal v vejah, ki so ga kot roka s prsti držala nad prepadom.
Če bi šlo za ležanje in opazovanje sončnega zahoda, se tudi sam ne bi branil takega fotelja. Realnost je bila težko sprejemljiva, padalec je ječal od bolečin, strmina med menoj in njim je bila huda, spolzke trave in neskončni prepad pod njim mi je jemal pogum in šibil noge.
Spet se vrne tista tečna misel, da je to treba storiti, imaš opremo imaš znanje! Od tu zadeve stečejo kot v filmu, brez ustavljanja in skoraj brez besed. Časa za slabost ni več, na drevesu nad njim izdelam sidrišče, v microtraxion vpnem vrv s pomočjo katere se Petra in Aleš spustita do ponesrečenca.
O kakšni imobilizaciji v tem trenutku ni govora.
V tistih odrešilnih vejah je komaj prostora za enega. Ponesrečenca je treba dvigniti po strmini navzgor in v desno na mesto, kjer je Gorazd odložil nas, le od tam bo možno vitlanje brez preprek.
Pomagati bo moral tudi ponesrečenec, a brez analgetika očitno ne bo šlo, za kar poskrbi Petra. Aleš mu nadene trikotni Petzlov pas, ki je v tem trenutku edina stvar, s katero si lahko pomagamo. Vsi trije so sedaj zavarovani na vrvi na kateri napravim preprost škripec in složno vlečemo nesrečnika po strmini, vsak meter je uspeh zase in počasi začnem močno upati, da nam bo uspelo še pred temo.
Končno ponesrečenca dvignemo v nekoliko lažji svet, kjer ga lahko imobiliziramo v vakkum in heli vrečo. Rahel nasmešek opazim tudi na obrazu Rusa, ki je kot v kokonu varno spravljen in zaščiten pred vsemi tegobami, ki so ga pestile zadnje ure. Spustimo ga še nekoliko nižje na odprto in pokličemo helikopter.
Mrak se že preveša v noč in briše blede robove okoliških hribov. Primož zaokroži nad našimi glavami, Gorazd nam pošlje tenko linijo odrešitve s katero se povežemo kot v znanstveno-fantastičnih filmih z matično ladjo in odpotujemo v življenje, ki ga v tem trenutku cenimo bolj kot kdajkoli.
Med vitlanjem v helikopter zakričim od veselja. Ponosen sem na Bredo, Petro, Primoža, Gorazda in Aleša, vesel, da bovškim reševalcem ne bo treba "furat" klasike, a navsezadnje presrečen, da bo padalec noč preživel v najboljši možni oskrbi in sicer v UKC Ljubljana, kamor ga peljemo.
Ko smo se vračali z Ljubljane na Brnik, ni bilo videti hribov, le milijone lučk pod nami, medla zelena svetloba je osvetljevala obraza obeh pilotov, v kabini zadaj pa smo vsak zase strmeli v to nenavadno lepoto boja umetne svetlobe s temo pod nami, ki smo se je tako bali nedolgo pred tem.
Ob 21:30 pristanemo na Brniku, pospravimo opremo, opravimo še administrativni del intervencije in dežurstvo zaključimo po 14-ih urah in pol.
"Ob 18.01 je na pobočju Polovnika, občina Bovec, padel jadralni padalec in se poškodoval. Gorski reševalci GRS Bovec so z njim vzpostavili stik, policijski helikopter z dežurno ekipo GRS pa je padalca prepeljal v UKC Ljubljana." Bilten URSZR, 15. 8. 2015. Za temi suhoparnimi podatki se vedno skrivajo bolečine, ječanje in hvaležni pogledi ponesrečencev ter čustva, hitre odločitve, odločnost in pogum katerikoli ekipe, ki rešuje v gorah.
Posadka: pilot Primož ŠKUFCA , kopilotka Breda ŠPRAJCAR , operater na vitlu Gorazd BAŠA , policist Aleš Pisk , zdravnica Petra ZUPET in letalec reševalec Jurij JERŠIN .
Bumbar! PADALEC JE BIL!!! Kaj ko bi poizkusil najprej prebrati članek in šele nato pričel udrihati po tipkovnici?
In zakaj se takole igranje z življenji reševalcev mastno ne zaračuna tem adrenalinskim kretenom,ki samo še iščejo neverjetne skoke,spuste,padce itd.Samo tega se še manjka,da bodo začel skakat z ruksaki v prepad,misleč,da ma padalo??
Reševalci, gasilci in policisti so ti, zaradi katerih si edino še lahko ponosen na to državo.