V časopisu Žurnal24 so dne 27. 1. 2009 objavili sklop prispevkov o nagrajevanju in obremenitvah nekaterih zdravnikov v UKC Ljubljana. Človek ob njih dobi vtis, da se zdravniki, predvsem anesteziologi, borimo samo za lasten standard in ne za koristi bolnika. Prav bi bilo, da bi pri ustvarjanju takšnih besedil avtorji o tem povprašali tudi kritizirane in napadane zdravnike. Potem se ne bi moglo zgoditi, da bi Matej Košir zapisal, da so ˝Dober primer anesteziologi, ki jih kronično primanjkuje, a ne želijo, da bi del njihovih storitev opravljal kdo drug. Gre tu res za standard, ki ga želijo zagotavljati pacientu, ali zgolj za njihov osebni standard?˝ 

Že od leta 2002, ko so se v KC Ljubljana prvič pojavile ideje, naj bi zaradi pomanjkanja anesteziologov del njihovih pristojnosti prenesli na nižje strokovne profile, se celotna slovenska anesteziološka stroka, ki jo podpirajo tudi na Medicinski fakulteti UL, v Komisiji RS za medicinsko etiko, v Slovenskem zdravniškem društvu in v Zdravniški zbornici, trudi s strokovno podprtimi in argumentiranimi pojasnili dokazati, da prenos dela pristojnosti na nižje strokovne profile ni rešitev. Gre namreč za to, da v nobenem trenutku ne smemo zaradi nekakšne racionalizacije zmanjševati že doseženega strokovnega nivoja, ki smo ga dolžni zagotoviti vsem bolnikom brez izjeme. Poleg tega organizacijske oblike anesteziološke dejavnosti iz neke države ni mogoče brez pomislekov prenesti v druge države in v drugačne razmere. Tudi na Švedskem, ki jo vodilni v UKC Ljubljana in politiki v Direktoratu za zdravstveno varstvo tako radi dajejo za zgled prenosa dela pristojnosti na nižje strokovne profile, češ da tam en anesteziolog hkrati nadzira dve medicinski sestri pri dajanju anestezije, slovenska stroka pa o tem, kot pravijo, noče niti slišati, dejansko en anesteziolog nadzira lahko hkrati samo eno do največ tri posebej izšolane medicinske sestre, kar je odvisno od vrste operacij in od bolnikovega splošnega stanja. Za vse nadzorovane sestre je anesteziolog formalno odgovoren in mora biti fizično prisoten pri začetku anestezije, ob zbujanju in ob zapletih. Zapleti med operacijo so nasledek spleta dejavnikov: bolnikovega splošnega stanja, njegovih spremljajočih bolezni, vrste posega, izkušenosti osebja in nesrečnih naključij. Posegov ni mogoče deliti po vnaprej jasno določenih kriterijih na enostavne in zahtevne.

Preberite članka iz Žurnala24

Slovenija noče tujih zdravnikov KOMENTAR: Hočemo zdravstvo v sivini

Za noben poseg vnaprej nihče ne more trditi, da je enostaven in da ga lahko opravi medicinska sestra, ki je pridobila dodatna, verificirana znanja, pa tudi trenutno nezapleten poseg se lahko nenadoma spremeni v svoje nasprotje. In kdo si upa trditi, da se kaj takega ne more zgoditi v dveh operacijskih sobah hkrati ali da se sploh ne more zgoditi? Akademik prof. Janez Milčinski je večkrat izjavil, da: ˝zdravnik, ki ve, da se nekaj lahko zgodi, pa upa, da se to ne bo zgodilo, naklepa !˝ Slovenski anesteziologi z vso odgovornostjo izjavljamo, da oseba z dodatnimi, verificiranimi znanji ne more pravočasno ugotoviti že tistih drobnih začetnih težav, ki kasneje ob neustreznem ukrepanju povzročijo hujši zaplet; pa tudi, če bi jih ugotovila, ne bi smela samostojno ukrepati, saj medicinska sestra lahko predpiše samo majhen del zdravil, kamor pa ne spadajo zdravila, ki se uporabljajo pri dajanju anestezije (iz: Anaesthesia in Great Britain and Ireland – a physician only service, stran 6), ampak bi morala poklicati anesteziologa, čeprav bolnik takrat potrebuje takojšnje zdravljenje, ne pa klicanja na pomoč. Anesteziolog, ki bi iz druge operacijske sobe prišel (če bi seveda zaradi obveznosti v tej 'drugi' operacijski sobi sploh lahko takoj prišel), bi torej zdravil zaplet, namesto da bi ga preprečeval, kar pomeni 'gašenje požara' namesto preprečevanje njegovega nastanka; gašenje pa je vedno težje (in dražje) od preprečevanja.

V citiranem Žurnalu24 je med drugim objavljena tudi izjava predsednika zdravstvene zavarovalnice Sama Fakina, dr. med.: ˝če te med dežurstvom zbudijo trikrat, si naslednji dan, ko greš v službo, uničen˝. Dodaja še, da je 130-odstotno plačilo za dežurstvo stimulacija, da se čim več dežura. Vsak zdravnik v UKC bi imel praznik, če bi ga v dežurstvu samo trikrat zbudili. Nasprotno, vprašanje je, ali gre lahko trikrat po nekaj minut v dežurno sobo. Dežurna služba je nadurna dejavnost in mora imeti višjo postavko. Poleg tega morajo zdravniki po dežurni službi zjutraj oditi domov in te ure se jim odštejejo. Če bi plačevali samo aktivne ure v dežurstvu, kot se pogosto predlaga, bi imeli zdravstveni delavci polno pravico dežurati doma in priti na delovno mesto samo, kadar jih pokličejo. Kaj bi to pomenilo za delo v urgentni službi, najbrž ni potrebno posebej pojasnjevati.

Nadalje je objavljeno tudi mnenje generalnega direktorja Direktorata za zdravstveno varstvo prim. Janez Remškarja, dr. med.: ˝Jasno je, da tako velike obremenitve predstavljajo nevarnost,˝ in pravi, da je to posledica pomanjkanja zdravnikov. Na drugi strani pa vseeno prizna, da se na obe očesi miži ob delu zdravnikov v raznih zasebnih ordinacijah. Opozarja tudi, da je v tem trenutku še vedno izjemno podcenjeno redno delo. ˝Če bi bilo dežuranje plačano po pavšalu, bi bilo to za mlajše zdravnike izziv, ker bi bilo nad njihovo urno postavko, za starejše pa bi postalo manj zanimivo,˝ še meni Remškar.

Kadar kdo trdi, naj bi dežurali mlajši zdravniki, pomeni, da ne pozna ali noče poznati dela v urgentni službi, kjer mlajši zdravniki večkrat ne morejo ustrezno ukrepati in je nujna prisotnost starejšega zdravnika. Prav pred kratkim se je pri rednem delu v UKC Ljubljana zgodil smrtni zaplet, kjer so politiki, novinarji, pravniki in vsi tisti, ki so imeli 'vsaj pet minut časa', razpravljali o tem, ali je bil zdravnik, ki je operiral, usposobljen za ta poseg, koliko takšnih posegov je že naredil in ali ga je kdo nadzoroval. Kadar gre za izjemno zahtevne posege (in UKC v Ljubljani in Mariboru sta najvišji strokovni instituciji v državi, ki izvajata številne takšne posege), je še toliko bolj nujno, da je navzoč izkušen zdravnik. Kadar pa so obremenitve izkušenih posameznikov prevelike, se lahko mirno vprašamo, kaj so naredili pristojni funkcionarji (tudi g. prim. Remškar), da bi se to spremenilo. Skoraj dnevno jim pošiljamo nujne predloge za ureditev razmer, pa jih kljub zvenečim besedam o podpori našim predlogom ne upoštevajo. To ministrstvo, od koder sedaj prihajajo takšne izjave, je leta 2007 ustanovilo strokovno delovno skupino za izdelavo kadrovskih standardov in smernic za področje anesteziologije. Kot predsednik te delovne skupine, v kateri so bili predstavniki Slovenskega združenja za anesteziologijo in urgentno medicino, Razširjenega strokovnega kolegija za anesteziologijo, Katedre za anesteziologijo MF UL, Kliničnega oddelka za anesteziologijo in intenzivno terapijo operativnih strok UKC Ljubljana, Slovenskega zdravniškega društva, Zdravniške zbornice in Medicinske fakultete v Ljubljani ter prim. Remškar kot predstavnik Ministrstva za zdravje, sporočam, da so bili enoglasno sprejeti predlogi za zmanjšanje pomanjkanja anesteziologov v Sloveniji. Eden od sklepov je bil, da slovenska anesteziološka stroka argumentirano nasprotuje temu, da bi del pristojnosti zdravnika anesteziologa prenesli na nižje strokovne profile. O tem so napisani številni argumentirani razlogi, ki smo jih med drugim posredovali tudi vodstvu UKC Ljubljana in Direktoratu za zdravstveno varstvo, a se nič ne premakne.

Na pripombo, da zdravnik koncesionar na dan opravi 20 operacij sive mrene, pred tem pa je kot javni zdravnik zmogel le tri, lahko mirno zapišemo naslednje: eden od razlogov, da koncesionar naredi več posegov, je tudi nerazumen menedžment v javnem zdravstvu. Koncesionar si sam organizira delo, v javnem zdravstvu pa mora opravljati tudi stvari, ki v njegovo osnovno delo ne sodijo: sestankovanja, pisanja poročil, programov, projektov, obrazložitev. Kot anesteziologi posebej občutimo neustrezne predloge menedžmenta pri 'reševanju' pomanjkanja anesteziologov: namesto da predlagajo, naj en specialist nadzira dva praktikanta, vsak izmed njiju pa po dve medicinski sestri (torej en specialist na štiri operacijske dvorane, v katerih hkrati potekajo operacije), naj z nerazumnimi odločitvami ne podijo že uveljavljenih specialistov anesteziologije iz UKC v Ljubljani: v decembru se je prijavil specialist iz Srbije, ki mu niso hoteli za uvrstitev v plačni razred priznati datuma opravljenega specialističnega izpita v matični državi, ampak so mu hoteli priznati datum nostrifikacije tega izpita v Sloveniji, češ da jim je tako svetoval nekdo na Ministrstvu za zdravje. Ta specialist je odšel v Nemčijo, kjer so ga sprejeli z odprtimi rokami. En specialist je pravkar dal odpoved zaradi neurejenih razmer v UKC Ljubljana, trije pa to napovedujejo prav tako zaradi nepriznavanja napredovanja in to kljub temu, da je Ministrstvo za zdravje pred nekaj dnevi vodstvu UKC Ljubljana poslalo pisni predlog, naj domače in tuje specialiste izenačijo; med drugim so zapisali ˝Prepričani smo, da bi izenačenje obravnavanja posameznih strokovnjakov pripomoglo k večjemu zadovoljstvu zaposlenih, kar pa je hkrati tudi predpogoj za boljše rezultate dela˝. Celo več – to pobudo so v vodstvu UKC Ljubljana zavrnili !

To naj zapišejo novinarji in na to naj se odzovejo vodilni, ne pa da s polresnicami, natolcevanji, netočnostmi in celo zavajanji sejejo razdor in še večajo kadrovski primanjkljaj v slovenskem zdravstvu.

Prof. dr. Aleksander Manohin, dr. med.
redni profesor anesteziologije in predstojnik Katedre za anesteziologijo na MF UL
ter predsednik Strokovne delovne skupine za izdelavo smernic in kadrovskih standardov za področje anesteziologije