Kako pripravimo prvošolčka na šolo, da se je bo veselil in da ga ne bo strah?
Pomembno je, da smo z otrokom iskreni. Povemo mu, da ga čakajo lepe stvari, na primer to, da bo dobil nove prijatelje, da se bo veliko naučil in podobno. Jim pa povemo tudi za nove obveznosti, da se bo treba kdaj popoldan učiti ali narediti domačo nalogo. Včasih v želji, da otroka ne bi bilo strah in bi se šole veselili, starši govorijo same lepe stvari. Ko pa pride otrok v šolo, je razočaran. Vidi, da je treba 45 minut sedeti pri miru in da ni tako prijetno, kot je bilo v vrtcu. Sama toplo priporočam, da se že doma igramo šolo. Starš je denimo učitelj, otrok pa šolar. Tudi to pripomore k temu, da se otrok pripravi na šolo. Je pa zelo dobrodošlo, da si ob prihodu otroka iz šole vzamemo čas za pogovor. Vprašamo ga, ali mu je bilo všeč, in izrazimo zanimanje za to, kaj so počeli.
Kako lahko starši s svojimi otroki obeležijo prvi dan šole, da jim bo ostal v lepem spominu?
Prvi dan naj starši pospremijo otroka v šolo. Po koncu šole ga lahko peljejo na sladoled ali kakšen prijeten kraj, kjer se z otrokom poveselijo. Lahko nazdravijo prvemu dnevu šole in mu pokažejo, da so ponosni.
Kako otroku pomagamo pri izbiri dejavnosti oziroma pri organizaciji urnika?
Otroci pogosto želijo izbrati veliko dejavnosti. Prav je, da jim pomagamo omejiti izbiro na denimo pet dejavnosti. Z otrokom preberemo seznam dejavnosti in mu predlagamo, da obkroži tiste, ki so mu všeč. Nato med temi izbere le pet najzanimivejših. Povemo mu, da bo ostale morda obiskoval naslednje leto. Dejavnosti, ki si jih je izbral, lahko preizkusi enkrat ali dvakrat in se nato odloči ali jih bo obiskoval še naprej. Dobro je, da otrok izbrano dejavnost obiskuje celo šolsko leto, tudi če mu po pol leta tam ni več tako zelo všeč. Na začetku leta je z otrokom smiselno oblikovati tudi popoldanski urnik, iz katerega je jasno razvidno, kdaj bo namenil čas učenju in delanju domačih nalog. Če naredimo dober načrt in vztrajamo, da se ga otrok drži, se lahko izognemo nenehnim prepirom in priganjanju, hkrati pa pri otroku na ta način krepimo delovne navade.
Paziti moramo bolj na to, da otrokov dan ni prenasičen z dejavnostmi. Nič ni narobe, če ima več športnih. Če pa v enem dnevu skače iz enega treninga na drugega, je to lahko prenaporno. Prav je tudi, da ima otrok še nekaj povsem prostega časa, ko se lahko povsem sprosti, ne pa da je cele dneve natempiran z obveznostmi.
Kako naj starši pokažejo zdrav odnos do ocen, da niso preveč kritični in da sprejmejo tudi slabo oceno?
Osredotočeni moramo biti predvsem na trud in ne na oceno. Otroka raje pohvalimo, če se trudi, če se sam usede in uči. Ko se pojavi kakšna slaba ocena je smiselno, da se z otrokom v miru pogovorimo in mu pomagamo uvideti, kaj se je zgodilo, da je dobil tako oceno. Morda se je premalo učil, je bil utrujen, ga je kaj skrbelo, se ni mogel zbrati in podobno. Šele, ko bo otrok razumel, kaj je pripeljalo do te slabe ocene, bo lahko stvar izboljšal. Besede, kot so "več se uči", "bolj se zberi", "ne bodi površen", ne zaležejo kaj dosti. Otrok mora razumeti, kaj se z njim dogaja in kaj je privedlo do tega. Potrebuje konkretne nasvete, kako naj k problemu pristopi, denimo kako naj se uči, kako naj se pred testom sprosti in tako dalje.
Kako se obnašamo do otroka, ki je zelo sposoben a ima slabe ocene?
Na to, da ima otrok slabše ocene, kot je sposoben, lahko vplivajo različni dejavniki. Lahko ima slabo samopodobo, nizko koncentracijo, različne skrbi, morda je nezadovoljen. Pogosto pa opažamo, da zelo sposobni otroci nimajo izoblikovanih učnih navad, saj se jim v nižjih razredih ni bilo treba učiti. Mislim, da tu lahko starši veliko pomagajo tako, da se pozanimajo in otroku predstavijo kakšno dobro, morda bolj moderno tehniko učenja ter mu pomagajo pri organizaciji časa.
Kdaj je pravi čas za pomoč pri učenju? Kdaj poiščemo inštrukcije?
Ko vidimo, da se otrok trudi, da dela, poskuša, pa mu kljub temu ne gre. Če pride otrok iz šole in reče, da česa ne razume, ga ne peljemo takoj k inštruktorju. S tem bi otroku sporočali, da bo njegove probleme reševal nekdo drug. Prav je, da od otroka zahtevamo, da poskusi do rešitve priti najprej sam. Naj otrok vloži vsaj nekaj truda, preden poiščemo pomoč. Če pa vidimo, da se otrok res trudi in z osvajanjem znanja prepočasi napreduje, takrat mu lahko pomagamo sami ali pokličemo inštruktorja.
Je prav, da otroka preverjamo, ali ima nalogo narejeno? Je prav, da ga pred testi sprašujemo?
S preverjanjem domače naloge in s pogovori o tem, kaj se dogaja v šoli, otroku sporočamo, da nam je pomembno, kaj počne. Poskusimo se izogibati temu, da otoka cel dan opozarjamo, naj naredi nalogo, se prepiramo ali da mu vzamemo zvezek in povemo, kaj mora narediti. Skrb za to, da otrok ve kaj je za domačo nalogo in jo napiše, mora biti njegova, najbolje od prvega razreda. Je pa prav, da se zvečer usedemo z otrokom in ga prosimo, naj nam pokaže, kaj so tega dne delali v šoli in kaj je imel za domačo nalogo. Ga vprašamo, če kaj ni razumel in podobno. Sami pa ocenimo, do katerega razreda to počnemo. Na začetku šolanja je to priporočljivo, kasneje pa postopoma skrb prepustimo otroku. Vendar to ne pomeni, da se za njegovo delo ne zanimamo. Prav je, da smo pozorni, kako stvari sam spelje, ali mu gre v redu. Pokažemo zanimanje in ga povprašamo, kaj jemljejo denimo pri matematiki, česa se učijo pri geografiji.
Kako je z motivacijo in nagrajevanjem dobrih ocen? Je to priporočljivo?
Ne. Ni smiselno, da otroku obljubljamo neke nagrade. Če vidimo, da je otrok zelo nemotiviran lahko zbira žetone in na koncu dobi nagrado. Ta nagrada pa ni nov telefon, ampak nekaj takega, kar bi mu v vsakem primeru dali. Če je otrok zelo nemotiviran in noče delati domače naloge, mu lahko obljubimo, da bo za vsak dan, ko bo naredil domačo nalogo, dobil točke. Ko bo zbral deset točk, pa mu bomo kupili hlače, ki jih bo potreboval za zimo. Draga darila ne pridejo v poštev. Se pa tudi tega v prvi vrsti izogibamo, in poskusimo raje z besedami, s spodbudami in pohvalami. Če je na primer naredil domačo nalogo za slovenščino, za matematiko pa ne, ga najprej pohvalimo, da se je potrudil pri slovenščini. Nato mu rečemo, da verjamemo, da mu bo uspelo tudi pri matematiki..
Kako je z otroki, ki so imeli lani slab učni uspeh? Kako se obnašamo, da ne bomo preveč nadležni?
Izogibati se moramo opozarjanju na način, kako je lani zavozil in naj se tokrat vzame v roke. Raje mu povemo, da je bilo lani naporno leto, ker se je moral na koncu toliko učiti. Povemo mu, da mu zaupamo in verjamemo, da zmore boljše. Lahko ga povprašamo o tem, ali je razmišljal, kako se bo letos učil, da ne bo ob koncu leta pod takšnim stresom kot lani.
Veliko staršev ob slabih ocenah otroku ukine kakšno dejavnost. Je to pozitivno ali negativno?
Po mojih izkušnjah negativno. Otroci športne dejavnosti, kot sta na primer trening košarke ali nogometa, nujno rabijo, da glava funkcionira. Takim kaznim se izogibamo, saj se nam lahko zgodi, da otrok ne bo delal ne v šoli in ne bo šel niti na košarko. Pri odvzemanju dejavnosti, ki otroka sproščajo, je treba biti zelo previden. Poslužimo se raje drugih oblik motivacije. Najti moramo načine, da bi se učil ob treningu. Kakšno od dejavnosti pa lahko ukinemo, če jih ima preveč, je preobremenjen in zaradi njih nima časa, da bi v miru naredil domačo nalogo in se učil.
Veliko staršev se boji, da bodo otroci v šoli deležni nasilja. Kako se odzovemo, ko do tega pride?
Prvi korak je, da otroka že doma opremimo, kako naj v primeru nasilja reagira. Naj bo samozavesten in naj se postavi zase. Dajte mu tudi kakšen konkreten primer, kako naj se odzove v določeni situaciji. Če pa pride do tega, da otroka tepejo ali ponižujejo, ne smemo čakati. Ko nam otrok pove za nasilje, ga moramo izprašati o vseh podrobnostih in oceniti, kako resna je situacija. Preden pa karkoli ukrenemo, je dobro, da se posvetujemo s šolsko strokovno delavko in razrednikom.
