Ali se kot minister za zdravje na vladi bojujete, da bi raje kupili nekaj patrij manj in denar investirali v čakalne dobe?
Sem zagovornik, da se čakalnih dob in drugih vprašanj lotevamo sistemsko. Če kupimo eno patrio manj, bi to nekoliko zmanjšalo aktualni problem danes, a ga ne bi rešilo dolgoročno. Veliko je treba narediti v organizaciji in pri obravnavi bolnikov, ki so na čakalnih seznamih.
Družinski zdravniki pravijo, da se največ denarja v zdravstvu izgubi, ker si s specialisti podajajo paciente. Kdaj se boste lotili te reorganizacije?
Če se postavim v vlogo državljana, ki bega okrog s papirji in mora biti skoraj medicinsko izobražen, da ve, kaj pomenijo določene diagnoze, se lahko strinjam z družinskimi zdravniki. Smo pa letos začeli z učnimi ambulantami, kar pomeni, da bodo specializanti več časa namenili neposredno bolnikom. Na leto to prinese okrog 40 dodatnih timov in za 2,4 odstotka poveča dostopnost do zdravstvenih storitev. Uvajajo pa se tudi referenčne ambulante. V te time dodajamo določene kompetentne člane, da bi na enem mestu celoviteje obravnavali bolnika. S tem gremo proti integralni obravnavi.
Ali danes bolnik, ko naleti na ta pingpong, ve, kam naj se obrne, da to preseka?
Na žalost ne.
Kdo pa je pravi naslov, če varuhi pacientov pri tem odpovedo?
Lahko se obrnejo tudi neposredno na ministra, kar na moj e-mail naslov. Sem zelo odziven in tudi svoje zaposlene vključujem v to ter opozarjam, kje so nepravilnosti.
Eden od vaših ciljev je skrajšanje števila ležalnih dni v bolnišnici in prenos določenih posegov v ambulante. Kako državljane obveščate, da to ne pomeni, da se jih zdravstveni sistem poskuša čim prej znebiti?
To morajo narediti predvsem zdravniki in timi okrog njih. Oni bodo morali državljane prepričati, zakaj je neka obravnava kakovostnejša, varnejša, učinkovitejša in bolj smiselna v dnevni obravnavi. To znajo izjemno dobro na Jesenicah. Zakaj se drugi v večji meri ne odločajo za to, pa je vprašanje za milijon dolarjev, saj naš sistem plačevanja bolnišnice dobesedno stimulira k dnevni obravnavi pacientov.
Obeta se reorganizacija porodnišnic. Lahko konkretno napoveste, kdaj v Kranju ne bo več porodnišnice?
Ko sem prišel na ministrstvo, je bil narejen elaborat o porodniško-ginekološki službi. Usmerjen je bil le na sekundarno raven, manjkala je povezava s primarno, zato smo ga dali nadgraditi. Gre za enega od boljših elaboratov, ki je bil narejen. Jasno pa je, da bomo imeli zelo veliko kritik, milijon jih bo za, milijon pa proti. Vendar upam, da bi v enem okolju našli toliko soglasja, da se lotimo reorganizacije. Ena od možnosti je denimo, da se za začetek v eni manjši porodnišnici v nočnem času ne bi odvijali porodi.
Dorijan Marušič (53). Matematik, ki je pred 20 leti končal še medicino. V izolski bolnišnici se je povzpel od zdravnika do mesta strokovnega direktorja. Na Štefanovi ulici 5 je že služboval, obakrat kot državni sekretar. “Doma ima pet deklet, štiri hčere in ženo,” izvemo. V mladosti se je celo preizkušal v tekmovalnem plavanju. Če dá nalogo, od sodelavcev pričakuje, da je to narejeno. Nekateri pa mu zamerijo, da se je obdal z relativno ozkim krogom ljudi, do drugih pa je nezaupljiv.
Torej ni nujno, da se bodo na dan X zaprle tri porodnišnice?
Zagotovo ne vidim zapiranja, zaklepanja določenih oddelkov, ampak prej povezovanje v neke strokovne centre moči. Potrebe po kadrih ne bodo upadale, ampak se bodo povečevale, zato moramo skrbeti, da se kader zbere čim bolj na enem mestu in da postanejo to centri strokovne moči.
Za nekatere porodnišnice se ve, da nimajo dovolj porodov. Ali imate kot minister in zdravnik pomisleke, da so nekatere bolnišnice lahko tudi nevarne?
Kot minister se odrekam tovrstnim strokovnim sklepom. Mi je pa znano, da obstajajo določeni kazalniki kakovosti in učinkovitosti, ki so povezani s številom opravljenih posegov na oddelek, na zdravnika in podobno. To velja tudi za porodništvo. Je pa tu tudi stroka razdvojena. Počakal bom, da oni najprej povedo, kaj je najbolje. Če bi se takoj odločili za ostre reze pri tistih, ki jih imate v mislih, ki jih oba poznava, ki so vsem poznani, bi pa to lahko precej zamajalo zdravstveni sistem, ki živi v nekem drugem okolju.
Ste diplomatski, ker veste, da so to poteze, ki odnašajo ministre ...
Če govorimo o tem, da se postavi minimum, to ne pomeni, da zapiramo bolnišnice. Kot minister jim zdaj celo pomagam, da se reorganizirajo, prestrukturirajo. V nekem trenutku pa bo padla težka odločitev in nekateri bodo ob določen program, ker bodo državljanke in državljani začeli zbirati kakovostnejše, varnejše, akreditirane bolnišnice.
Imamo pediatrično kliniko, kjer za 35 otrok na dan skrbi skoraj toliko ljudi. Je to optimalno?
Če za pediatrijo ne bi imeli terciarne ustanove, bi se celotna pediatrija pogreznila. Otroke bi morali zdraviti v tujini, zato sem vsekakor za pediatrično kliniko. Bo pa tekla razprava, ali ena zadošča ali je smiselno razvijati dve ali celo več takih klinik. Kot minister bom opredelitev glede tega prepustil stroki. Sem pa tudi pri pediatriji velik zagovornik primarne ravni.
Kaj to pomeni?
Vnovično se oživlja ideja o tako imenovanih pediatričnih dnevnih centrih in morda bomo dejansko šli v to smer. Imenoval sem delovno skupino, ki bo pripravila primerjave in predloge. Stopnja hospitalizacije otrok je pri nas bistveno višja kot v nekaterih drugih državah EU, delež dnevne obravnave pa bistveno manjši, kar pomeni, da nas tu čaka velik izziv.
Regije se zelo bojijo, da bi izgubile bolnišnice, dežurna mesta ...
Če bodo regije znale čim bolj zaokrožiti zdravstveno oskrbo, bo tudi največ sredstev in bolnikov ostalo pri njih. Tu bo treba preskočiti te ovire v glavah, da nekdo nekomu nekaj jemlje. Je ravno nasprotno – s povezovanjem izvajalcev na sekundarni ravni in povezovanjem s primarno ravnijo bomo dobili močnejše centre. Ti bodo lažje zadržali bolnike v matični regiji do določene ravni. Če te povezave ne bo, pa bo vsak bolnik taval po Sloveniji in iskal neko oskrbo. Bolnišnica Slovenj Gradec in Zdravstveni dom Velenje na primer že gresta v to smer.
Bralci sprašujejo, kdaj boste ukinili dopolnilno zdravstveno zavarovanje in s tem položnice?
Dopolnilno zdravstveno zavarovanje je slovenska posebnost, zato je reforma potrebna. Politična podpora zanjo je izkazana, proces pa ne bo hiter, ker bo za sabo potegnil prevetritve košarice pravic.
Ali to pomeni manj pravic?
Nekatere pravice bomo dejansko morali izločiti, ker niso zdravstvene. Povečati bo treba tudi solidarnost pri pokrivanju pravic. Razprava ne bo kratka, ker bo potreben konsenz, gotovo ne bo šlo prej kot v enem letu. Naj spomnim, da je tudi uvedba prostovoljnega zdravstvenega zavarovanja potekala kar nekaj let, narejenih je bilo veliko elaboratov, preden je nastala ta rešitev. Mi bi z nekaj členi zakona lahko čez noč uvedli nov sistem, bi se pa na koncu lahko zgodil tudi tak pretres, ki bi škodljivo vplival na sistem in zdravstveno varstvo ljudi, kar pa ni dobro.
Ali veste, da je direktor ene bolnišnice v internih evidencah odkril, da pri njem operira tudi pokojni kirurg?
To me je šokiralo, tega nisem vedel.
Zakaj se je po vašem mnenju to zgodilo?
Lahko gre za informacijsko napako ali napako v številki zdravnika. Najprej bi pomislil na človeški dejavnik, tipkanje ali kaj podobnega. Ko bi to izključil, bi raziskal, kako se lahko kaj takega dogodi. Ne znam si predstavljati, kaj bi bil motiv, da bi se to pri nekem izvajalcu zgodilo. Prosil bi, da mi te podatke posredujete, in bom v najkrajšem času to raziskal.
Pri uvedbi vsakega novega informacijskega sistema v zdravstvu se vedno zaplete. Kdaj bomo dočakali, da bo tudi tu povsod uvedeno osnovno elektronsko evidentiranje prihodov in odhodov?
Ne vem, česa se kolegi zdravniki in zdravnice ter medicinske sestre bojijo. Vsi kakovostni, varni in prodorni strokovnjaki bi morali biti ponosni na svoje rezultate. Evidentiranje opravljenega dela je osnova za ocenjevanje, koliko dela zunaj delovnega časa je nekdo opravil. Na podlagi tega se bo pripravila reorganizacija dela. Morda v tem grmu tiči zajec, saj se bo po novem točno vedelo, kdo opravi dovolj posegov, da so ti varni.
Nedavno smo spremljali odmeven primer celjskega zdravnika, ki si je predpisoval narkotike. Ali vas skrbi, koliko tega je še neodkritega?
Upam, da je to sporadičen primer. Možno pa je, da ni, zato je treba v zdravstvu, kjer se porabi vsak 11. evro te države, imeti bistveno preglednejše podatkovne baze. Konkreten primer spremljamo in čakamo na izsledke kriminalistične preiskave, nato pa bomo ugotovili, kateri ukrepi so še potrebni.
Na Jesenicah so, da bi ugotovili, kam izginjajo narkotiki, imeli celo nameščene kamere.
Nekaj podobnega mi je povedal tudi direktor slovenjgraške bolnišnice. Tam so z določenimi kazalniki ugotovili določene odklone. Tudi sam zagovarjam spremljanje kazalnikov, ki lahko pokažejo deviacije in vsaj nakažejo, kje je treba iskati grm. Ponekod so nato potrebne še kamere, ponekod zdrav razum. Zakaj ni več motiva za nadzore, pa ne vem.
Zdravstveni zakoni, ki ste jih napovedovali, pa so v predalih, ker jih politika ne želi ...
Daleč od tega. Nastaja le tri-, štirimesečni zamik. Povezujem ga z dogodki julija, avgusta in septembra, ko smo reševali problem dežurstev. Ne čutim se primarno krivega za takratno dogajanje. Zaradi državljank in državljanov sem vesel, da se je tako končalo, sem se pa iz tega zelo veliko naučil.
Kaj pa ste se iz tega naučili?
(Premolk, op. p.) Da se je ob pomanjkanju kadra zelo tvegano lotevati kakršnihkoli sprememb.
