Smo pred počitnicami, ko bodo šolarji šolske skrbi odložili v kot. Se znajo naši otroci še igrati, biti brezskrbni?
Otroštvo, kot smo ga poznali včasih, se spreminja. Zdaj so tu novi viri, kot je računalnik in tako naprej, veliko manj je osebnega stika. Vse poteka prek MMS- in SMS-sporočil ... otroci so za računalnikom; zadeve, kot sta Facebook in Myspace, so se razvile, ker so začele nadomeščati socialne stike, vendar pa manjka kontakt, kakršen je bil včasih. Največji problem se mi zdi, da ljudje sploh ne opazimo, da nam pristen stik manjka.

Poletje je priložnost, ko lahko starši odnose z otroki izboljšamo, utrdimo. Kakšen je vaš nasvet?
Poletje je res priložnost za zbliževanje, vendar pa je, če z nekom deset mesecev stik izgubljamo, to težko nadoknaditi v dveh mesecih. Odnos je treba negovati celo leto, se organizirati in z otrokom preživljati kakovosten čas. Za to ni treba biti skupaj vsak dan tri ure, fino je, če ima družina vsaj en obrok skupaj, da se pogovori bolj sproščeno, z malo humorja, da tako ohrani medsebojne vezi. Počitnice so priložnost, da se te vezi še bolj utrdijo. Čim ve skupnih izletov. Svetovala bi čim več sproščenih pogovorov. Ne pogovarjajmo se o težavah, ki so bile, otrok ne obremenjujmo s šolo ... Dobro je, če se starši pozanimajo, kaj otroke zanima, da na to temo kaj preberejo in lahko z otrokom o tem govorijo.

	Do tretjega leta se oblikujejo temelji otrokovega razvoja, do sedmega se tem temeljem dodaja, do 12., 13. leta se temelji izpilijo, potem pa starši lahko sedejo in opazujejo. Lea Beznik, psihologinja

Koliko so danes otroci odprti do staršev glede spolnosti?
Ko se pogovarjam z mladostniki, je to zelo, zelo različno. Predvsem pa se mi ne zdi tako zelo pomembno vprašanje, koliko so otroci odprti do staršev, bolj to, koliko so starši odprti do otrok glede pogovora o spolnosti. Če je mama, ko se pogovarja s hčerko, nesproščena in upa, da bo pogovor čim prej mimo, se bo hčerka počutila enako. Na vprašanje, koliko so starši odprti za pogovor o spolnosti, bi odgovorila, da premalo. Pogovarjajo se recimo o kontracepciji, premalo pa o čustveni ravni spolnosti. Če so denimo hčerine prijateljice že imele spolne odnose, ona pa ne, je pomembno, da ji mama ponudi podporo in pove, da je okej, da bo čas prišel ... če herka to podporo čuti, je dosti manjša verjetnost, da bo imela spolni odnos samo zaradi spolnega odnosa.

Kako naj se starši odločajo glede tega, do katere ure mladoletnikom pustiti, da poleti ostanejo zvečer zunaj?
Odločajo naj se na podlagi zaupanja. Otroku je treba zaupati na osnovi tega, kar je že pokazal. Pomembno je tudi, da starši ne podležejo manipulacijam otrok, češ, soseda pa lahko gre ... če se jim zdi, da bi otroci radi šli na kraj, kjer je lahko nevarno, neprimerno zanje, je pomembno, da postavijo jasno mejo in da si morajo otroci zabavo najti nekje drugje.

© Boštjan Tacol

Kako se vzgojno odzvati, če otrok prekrši dogovorjena pravila?
Odvisno, kako pomembno je bilo pravilo. Če govorimo konkretno: otrok bi moral priti ob polnoči, pa je prišel ob dveh. Najprej se morajo starši z njim pogovoriti, zakaj ni primerno, da pride ob tej uri, zakaj ni poklical, zakaj so mu sploh določili uro ... Otrok mora vedeti, da ima to, kar so se dogovorili, nek smisel, da tega niso rekli kar tako, da imajo konkretne razloge, zakaj želijo, da se otrok ure drži, da jih je skrbelo in da oni njemu tega ne bi naredili. Potem mora otrok prevzeti odgovornost za napako, ki jo je naredil. Kakšno kazen naj dobi, je spet odvisno od otroka. Da bi mu popolnoma prepovedali izhode, se ne zdi smiselno, bolj smiselno se mi zdi skrajšati izhod za tisti čas, kolikor je zamudil. Ampak brez pogovora je vsaka kazen brezpredmetna.

Imejte otroke tako radi, da si boste upali reči ne

Predavanja za starše v Platei. "Staršem na predavanjih dostikrat rečem: Svoje otroke imejte močno radi, če jih boste imeli radi, se jim boste upali reči ne, ko zanje nekaj ne bo dobro. In otroci vas bodo imeli potem še raje, ker bodo vedeli, da vam je mar. Otroci razmišljajo zelo preprosto: če nekdo skrbi zame, se ukvarja z menoj, mu je mar, me ima rad; saj mu ni mar, če mi vse dovoli. Permisivno vzgojo in popuščanje doživljajo nekoliko drugače kot odrasli. Če pride otrok domov ob dveh namesto ob polnoči, mama pa nič ne reče, misli, da je niti ni skrbelo. Strah staršev, da jih otroci zaradi postavljanja meja ne bodo imeli radi, je odveč."

Katero pot – med vsemi vzgojnimi teorijami – staršem priporočate?
Najbolj prava pot je vsekakor demokratična: otroku postavljamo jasne meje, ki pa so vedno utemeljene. Meja ne sme biti postavljena samo zato, da izražamo lastno avtoriteto; razložiti mu moramo, zakaj je nekaj sprejemljivo za njegovo starost in zakaj ne. Je pa treba poslušati tudi otroke, ki imajo pravico povedati svoje mnenje. V določenih primerih je pomembno, da ga starši upoštevajo. Prav pri izhodih se mi zdijo kompromisi zelo pomembni; starši določijo neko uro, otrok drugo, vsak svoje stališče argumentira, potem pa določijo kompromis. Demokratina vzgoja je primernejša kot permisivna. Otroci si želijo mej, želijo si, da jih nekdo usmerja. Če mej ne postavljamo in če mislimo, da se bo znal otrok sam odločati, je to nerealno, ker otrok nima nobenih izkušenj in ne more vedeti, kaj je prav in narobe. Tu so starši prvi, potem pa sledi še šola.

Iz raziskave OECD, v kateri je sodelovala tudi Slovenija, izhaja, da trije od štirih učiteljev čutijo pomanjkanje spodbud glede izboljšanja kakovosti izobraževanja. Kako to razumete?
Če hoče učitelj danes motivirati mladostnike, da sledijo razlagi, poleg tega pa še sodelujejo, mora uporabiti precej spretnosti. Otrokom mora ponuditi ogromno dražljajev, da jih pritegne. Navajeni so imeti v ušesih mp3-predvajalnike, prižgano televizijo in delati z raunalnikom. To je polno dražljajev, ki so jim sposobni slediti. Razlaga učitelja, če ta ne uporablja powerpointa, če ne pripoveduje nekih zanimivih zgodbic, če samo stoji pred razredom in predava, je za dijake in verjetno tudi že za učence v višjih razredih osnovne šole premalo. Uitelj mora biti danes animator.

Kaj pa učenci, kolikšna je njihova obremenjenost, kdaj so stiske zaradi šole največje?
Postajamo individualna družba; otroci začnejo tekmovati ne v prvem razredu, ampak že v vrtcu, kdo bo boljši, kdo bo več dosegel ... Zelo zgodaj se začnejo primerjati – koliko si pa ti dobil, ta sošolka je pa toliko slabša ... Velikokrat se konec šolskega leta pojavijo hude stiske, ker učenci nimajo takih ocen, kot bi jih pričakovali starši, ali pa takih, ki bi omogočale vpis v neko srednjo šolo. Ob tem se pojavijo depresije, številni pobegi od doma ... stiske ob koncu leta zaradi ocen so velike.

Kako tako stisko prepoznati pravi čas?
Ko imamo otroka, ki poskuša narediti samomor, ki pobegne od doma, je to že očiten krik na pomoč; to pomeni, da smo številne signale spregledali. Zagovarjam mnenje, da bi morali starši to opaziti prvi. Kako, je vaše vprašanje. Predvsem si ne zatiskati oči, čeprav starši to po navadi dolgo počnejo. Tudi k nam pridejo, ko je že krizna situacija, ko je otrok že naredil nekaj takega, da niso ve mogli reči, da tega ni. Otroka je treba spremljati, se z njim pogovarjati tako, da se ga tudi posluša. Ko starši začutijo, da bi bil lahko otrok v stiski, naj pri sebi razmislijo, kaj bi lahko bilo, in poskušajo otroka spodbuditi, da začne o tem govoriti. Ne agresivno, temveč na način, primeren otrokom, ki pa se lahko doseže, če starši otroka poznajo.