Super bi bilo, če bi naši otroci že v osnovni šoli osvojili znanje treh tujih jezikov, se naučili kuhanja in gradnje hiše, spoznali prometne znake ter nevarnost alkoholizirane vožnje.
Lepo bi bilo, če bi že najmlajši vedeli, kako ločevati odpadke, kakšne nevarnosti jim pretijo na internetu in da je televizijski svet drugačen od resničnega. Mnogo takšnih in podobnih vsebin bi morali otroci osvojiti s pomočjo staršev, okolice in krožkov, ne pa v šoli, kjer je snovi že več kot preveč.
Zaradi tega bodo čez deset let le redki izmed teh otrok poznali glavne elemente periodnega sistema, enačbo za izračun ploščine kroga in razliko med kuncem ter zajcem.
Zato je ideja ministra, ki ima sam šoloobvezne otroke, dobra. V učnem načrtu želi obdržati le najpomembnejše vsebine, ki jih bodo otroci in mladostniki več ponavljali ter si jih dlje zapomnili.
Skeptiki. Kljub temu pa odpor šolnikov do dvajstodstotnega zmanjševanja učne snovi ni presenetljiv. Šolstvo je nenehno deležno številnih reform učnih načrtov, dolžine pouka in trajanja šolanja, odmorov, šolske prehrane in še bi lahko naštevali.
Ker so jim nekatere vzele veliko časa in se izkazale za nepotrebne, so upravičeno skeptični. Minister bo moral s svojo idejo v prvi vrsti prepričati učitelje in profesorje ter ravnatelje, da ji bodo sledili in jo uresničili.
Njegovo ministrstvo čaka težka naloga. Če jo bo opravilo uspešno, mu bodo odrasli otroci čez deset let hvaležni.
