Rupel degradiran, Šrot špekulant

Katere krizne ukrepe bi, če bi bili predsednik vlade, sprejeli vi?
Pri sprejemanju ukrepov v parlamentu bi morali iti korak dlje. Le dva sprejeta zakona sta korak v pravo smer, a to je samo 20 odstotkov tistega, kar smo mi predlagali že septembra. Vlada se je morala o njiju samo odločiti. Za to pa ne potrebuješ celega meseca, ampak en teden.

Kje pa bi zanje dobili denar?
Denar je. Vlada je zanje namenila 800 milijonov evrov. Ni problem, kot pravi Pahor, da pogum je, denarja pa ni. Vprašanje je, kako teh 800 milijonov evrov porabiti. Ali za neke pasivne ukrepe pomoči tistim, ki bodo izgubili delo, kot je izbrala vlada, in to prek državne birokracije, ali tako, da znižaš davke podjetjem, zlasti tistim, ki imajo dobiček, in omogočiš, da ga investirajo. V tem trenutku se podjetja odločajo, kakšno politiko za naslednje leto bodo izbrala, ali bodo odpuščala ali ne. In ti ukrepi za letos ne bodo veljali. Le aktivni ukrepi bi dali pravočasne učinke.

Bi torej kak ukrep zamenjali ali je še prostor za nove, dodatne?
Nekatere bi absolutno menjali. Šlo je za dilemo, ali znižati davke ali prispevke podjetij. In vlada se ni odločila za nič. Samo trošarine je dvignila. In napovedala subvencioniranje
skrajšanega delovnega časa. A tega ukrepa še ni. To tudi ni ukrep, ki bi nova delovna mesta ustvarjal.

Nova vlada vam očita, da v času hitre gospodarske rasti niste dovolj varčevali.
To ne bo držalo. Če ne bi, od kje bi potem dobili teh 800 milijonov? Lani in letos smo ustvarili proračunski presežek. Znižali smo zadolženost. Slovenija je najnižje zadolžena država v EU, poleg Luksemburga.

Očitek leti na sprejete obveznosti, ki bodo imele učinek šele v proračunu za leto 2009.
Enkraten draginjski dodatek je bil izplačan zaradi inflacije in proračuna 2009 ne obremenjuje. Ko je šlo za vrtce, je bilo treba stimulirati rodnost in pomagati družinam z otroki. To je dolgoročni razvojni ukrep, ne strošek. Plačni sistem v javnem sektorju je bil sprejet že leta 2002, naša vlada je zgolj uresničila to odločitev. In to v času, ko je bila gospodarska rast visoka, javni uslužbenci pa so upravičeno zahtevali, da dobijo nazaj del tistega, čemur so se odpovedali. Res pa je bilo v nekaterih panogah izpogajanega več, kot je bilo privarčevanega denarja – to je bremenilo proračun v letošnjem letu in ga bo, če se kaj ne spremeni, še v letih 2009 in 2010.
Razmere so zdaj glede na junij, ko je bil sporazum podpisan, drugačne. Takrat so imeli vsi pred sabo plače v gospodarstvu, kamor so ljudje iz javnega sektorja odhajali. V pol leta se je situacija obrnila tako, da so plače v javnem sektorju postale jamstvo socialne varnosti. Zdaj so delovna mesta v gospodarstvu bistveno bolj tvegana, in prav to je tisto, kar mora vlada uporabiti v pogajanjih za odložitev rasti plač v javnem sektorju.

© Boštjan Tacol

Bi bilo v času krize lažje, če bi imeli veliko vlado, torej vlado narodne enotnosti?
Tudi zdajšnja koalicija z opozicijo v tem trenutku nima nobenih težav. Tako da, kar se tiče iskanja narodne enotnosti v tem trenutku, jo imamo vsaj na politični ravni.

Škriplje pa v koaliciji. Bo Pahorjeva vlada zdržala štiri leta, in če ne, bi bili pripravljeni stopiti v koalicijo z njo?
O tem ne bi špekuliral. Vlado imamo šele en mesec, zato je to vprašanje povsem nekoristno. Je pa ta mesec pokazal specifiko v vsej zgodovini slovenske parlamentarne demokracije. Še nikoli se ni zgodilo, da bi bila podpora vladnim strankam en mesec po konstituiranju vlade tako nizka. Običajno takoj po volitvah ankete dodajo kakšnih 20 odstotkov zmagovalcem. Naša vlada je imela tako podporo še skoraj celo leto.

Kje je nova koalicija najšibkejša? Zares, LDS, DeSUS?
Ta koalicija je ideološko dokaj enotna, a interesno precej različna. Ideološka enotnost je zadostovala, da so stranke levega tranzicijskega trojčka stopile skupaj pred volitvami. Osnovni cilj te ideološke enotnosti pa je bil s prihodom na oblast dosežen. Potem so prišli do izraza številni interesi, ki so že prej povzročili razpad LDS. V vseh vladnih strankah razen DeSUS so ljudje, ki so bili prej vsi v eni stranki, in ta stranka je razpadla zaradi interesov, ne ideologije.

Je s tega zornega kota generalni sekretar vlade Milan M. Cvikl premierju Pahorju najbolj nevaren?
Ne vem, kdo je najbolj nevaren. A gre za ljudi, ki so razbili stranko, ki je bila 12 let največja v vladi. Zagotovo svojih lastnosti niso spremenili. Razlik ni mogoče pozabiti in to bo po mojem mnenju delovalo v podporo konfliktnim razmeram znotraj koalicije, sama koalicija pa bo dokaj šibka, ko bodo potrebne hitre odločitve.

Kje je Pahor bolj zgrešil: ko je imenoval Rupla za svojega posebnega odposlanca ali ko je brez razpisa NS NLB netransparentno imenoval Draška Veselinoviča iz LDS za novega šefa te banke?
Sprašujem se, kakšen bi bil odziv, če bi v mandatu naše vlade za predsednika uprave NLB imenovali enega od poslancev vladnih strank. Veselinovič bi moral sedeti v DZ, vendar se je mandatu odpovedal. Kandidiral je na listi LDS. Če bi mi na čelo uprave največje banke v naši vladi imenovali politika, bi bil silen vihar. Pri Ruplu pa ni šlo za imenovanje. Uradniška mesta niso mesta, na katera se imenuje. Tu se ljudi zaposli ali prezaposli.

© Boštjan Tacol

Se je Rupel z vami posvetoval, preden je sprejel službo pri Pahorju?
Obvestil me je o ponudbi. Povedal sem mu svoje mnenje. Po mojem mnenju taka funkcija ni nekaj, kar bi bilo primerno za nekoga, ki je po osamosvojitvi postavil na noge slovensko zunanjo politiko in bil dolga leta zunanji minister. Menim, da je to degradacija funkcije. Seveda gre tudi za stvar neke osebne eksistence. Ni pa to politična odločitev, o kateri bi stranka kakorkoli razpravljala. V stranki se s tem ne bomo ukvarjali, Rupel je še vedno predsednik odbora za zunanjo politiko v SDS.

Ste mu torej funkcijo odsvetovali?
Odsvetoval sem mu jo prav zaradi uradniškega statusa.

Pričakovati je, da bo vlada danes imenovala kadrovsko-akreditacijski svet. Verjamete Pahorju, da bo z imenovanjem tega sveta kadrovanje preseglo delitev na vaše in naše?
V tem predlogu vidim predvsem zanimivo pravno dilemo. Za pristojnosti, ki jih bo dobil ta organ, bi bila potrebna zakonska podlaga. Te za zdaj ni. Zakon o vladi zelo dobro poznam, ker smo ga štiri leta strogo upoštevali. Tudi z letošnjo spremembo zakona pa tega organa niso uvedli. Če bo imel novi organ kakršnekoli pristojnosti odločanja ali selekcije v državnih organih, bo prišel v nasprotje z določili zakonodaje, ki govori o uradniškem svetu in njegovih pristojnostih. Če se bo ukvarjal s kadrovanjem v gospodarstvu, bo pa to itak vprašljivo. Ker obstajajo drugi organi. Zato v vsem skupaj ne vidim drugega kot nek zaletav predlog zaradi zagate, v katero je prišla koalicija, ki je še posebej prek svojega vodje obljubljala, da ne bo nobenih kadrovskih menjav pod ravnijo državnih sekretarjev. Zdaj pa je tega že zelo veliko.

Verjamete, da bo zdajšnja vlada nadaljevala oster boj proti gospodarskemu kriminalu?
Bojim se, da ne bo tako. Najavo v tej smeri smo dobili z aktivnostjo tako imenovane protikorupcijske komisije, ki je nek bizaren primer nakupa ministrove žene s službenim avtomobilom (soproge Dimitrija Rupla, op. n.) uporabil za napad na tiste ljudi v slovenski policiji, ki so nosilci boja proti organiziranemu kriminalu.

Vaš nekajmesečni minister Jože P. Damijan je pred nastopom funkcije na prehodu iz leta 2005 v 2006 dejal, da boste razbili tudi Šrotovo in Bavčarjevo mrežo, pa ste prej izgubili oblast. Je to vaš največji poraz?
Jaz nisem razbijal nobenih mrež. Nekateri, ki so precej brezkrupulozno vedrili in oblačili v delu slovenskega gospodarstva, so pač naleteli na ovire, ki jih postavlja pravna država takrat, ko se ne upošteva pravil igre, ki veljajo na trgu. Naleteli so na delovanje organov za varstvo konkurence in za regulacijo trga vrednostnih papirjev, potem ko so bile tam izvedene kadrovske menjave in so ti organi začeli delovati. Ne gre za subjektivno voljo kogarkoli, ampak naš napor, da bi pravna država funkcionirala, ki je obrodil sadove šele po dveh letih.

© Boštjan Tacol

Bo Boško Šrot zmagovalec tajkunske vojne in tranzicije?
Velika napaka je, da normalno delovanje organov razglasimo za vojno. S tem iz normalnega funkcioniranja pravne države delamo nekaj izrednega. Čim temu rečeš vojna, je slišati, kot da gre za pretirane ukrepe. Ne v primeru Urada RS za varstvo konkurence ne v primeru Agencije za trg vrednostnih papirjev ni šlo za to. Gospod Šrot je zakonom zavezan ravno toliko, kot so vsi drugi. Ne vem, zakaj bi zanj veljala drugačna pravila igre, čeprav si jih je deloma izboril v času prevzemanja Pivovarne Union …

… In nakupa Mercatorja?
Pri Mercatorju ni šlo v prvi fazi za nič takšnega. Pozneje pa očitno tudi. Parkirišča, ki so bila odkrita, so bila nekaj nelegalnega, a se jih v času prejšnjih ljudi v regulatornih organih ni preganjalo.

Se bojite, da bo Šrot zmagovalec? Mercator lahko proda, nihče ga ne more ustaviti.
Ne vem, ali je bilo to v osnovi v njegovem načrtu.

Ali menite, da bo preživel in ostal močan?
Menim, da se takšna malverzacija na dolgi rok nikomur ne izplača v nekem politično-gospodarskem sistemu, ki je ali ki ima ambicijo, da bi postal urejen. Vsak bo prej ali slej moral plačati realno ceno za to, kar si je nagrabil.

Bi država odkupila Mercator nazaj, če bi bili vi predsednik vlade?
Nima smisla, da bi država prekinila umik iz gospodarstva. Tudi ko gre za gospoda Šrota. Ne vem, ali ima kakršnokoli opravičilo za prodajo Mercatorja. Ima še druge naložbe, ki jih lahko proda. Če je za Pivovarno Laško strateška naložba lastništvo medijev, raznih skladov in parkirišč, in to bolj od lastništva pomembnih gospodarskih družb, potem tukaj ne gre za gospodarstvenika, ampak gre za političnega špekulanta. Mislim, da s to prodajo zgolj izsiljuje. In to izsiljevanje je bilo na nek način tudi transparentno prikazano.

Vam je žal, da je bil Mercator prodan?
Mercatorja nisem prodal jaz in ni ga prodala vlada. Odločali so tisti, ki so za take odločitve pristojni in odgovarjajo tudi s svojim osebnim premoženjem. Odgovarjajo za pravilnost odločitev, kot se zadnje dni rado govori.

© Boštjan Tacol

V nekem intervjuju ste priznali, da je bila to napaka.
To sem rekel kot nekdo, ki ocenjuje razmere. Nisem edini, ki je prišel do tega zaključka. Glede na najave, ki so bile ob nakupu Mercatorja, češ da gre za združevanje potencialov, s katerimi se bo prodrlo tudi na trge Zahodnega Balkana, se je po nekaj letih izkazalo, da temu ni bilo tako. Argumentacija, da je treba slovenskim podjetjem pomagati, da se konsolidirajo, je bila zame sprejemljiva. Mercator je gotovo bil in je še vedno podjetje, ki te možnosti ima. Se je pa pozneje izkazalo, da ni šlo nič v tej smeri. S tega vidika je bila to napaka. Bolje bi bilo, da bi kak drug ambiciozen trgovec kupil Mercator in naredil to ekspanzijo.

Drži, da vlada ni direktno prodajala Mercatorja, je pa imenovala organa KAD in SOD, ki sta ga prodajala. Zakaj ni prišlo do ukrepa, zakaj ni nihče pogledal, kaj se je dogajalo, potem ko ste vi sami rekli, da je bila prodaja napaka? Zakaj nihče ni odgovarjal?
Ni res, da do pregleda ni prišlo. Ključna oseba, ki je igro operativno vodila in verjetno imela največ besede pri vsebinskem odločanju, je zamenjala svoje pozicije.

Andrijana Starina Kosem?
Seveda. So pa pri tem sodelovali tudi ljudje, ki se zdaj omenjajo za ključne funkcije v novi koaliciji. Recimo gospod Tufek, ki je odločil in podpisal pogodbo.

V času vaše vlade je bil predsednik uprave Adrie Airways in je ostal na pozicijah.
Ravno zato ga omenjam. Že prej je bil na teh funkcijah in bo očitno tudi sedaj. Se pravi, ima neko avreolo neodvisnega gospodarstvenika, ki je presojal, ali je neka stvar koristna za institucijo, ki jo je vodil ali soupravljal. Takrat so bile pač takšne razmere, da je kazalo, da je ta koncentracija za ekspanzijo na trge Balkana ključna. Tukaj priznam svojo naivnost, nisem pričakoval, da bo to izkoriščeno za povsem druge zadeve.

Je bila ključna napaka narejena, ko ni prišlo do javnega razpisa za prodajo Mercatorja? To bi verjetno prineslo tudi več denarja za davkoplačevalce.
Tu je prisotna stalna dilema, ali ne bi ponudbe oddala kaka velika tuja trgovska veriga, ki bi ponudila ceno, s katero nihče doma ne bi mogel tekmovati.

Ni nujno, da bi bila cena v razpisu odločilna za izbiro. Dvigovala pa bi tudi ceno slovenskim kupcem Mercatorja.
Pri vsaki prodaji je cena zelo pomemben dejavnik. Tega so se takrat vsi bali in ta bojazen še vedno obstaja.

© Boštjan Tacol

Potem ko je Sanader predlagal, da državi dokumente soočita v Hagu in omenjal Blejski dogovor, se je Pahor odzval, češ da se vidva s Sanaderjem na Bledu za reševanje spora v Haagu nista dogovorila, ampak je bila to zgolj ena od opcij v razmisleku.
Drži. Oba sva prišla na Bled s stališčem, ki je bilo usklajeno tudi z domačo opozicijo. Ker stališč nismo mogli zbližati, ni bila na Bledu podpisana nobena izjava, navedli smo zgolj nabor obstoječih možnosti, sprejemljivih za obe strani. Mene je zavezoval izhodiščni datum – osamosvojitev, presojanje o celi meji in načelo pravičnosti. Sanader je prišel s stališčem, da bi morali presojati zgolj o morski meji, kopenska naj bi bila nesporna, a so bili Hrvatje tu pripravljeni popustiti. Stališče sosedov je še bilo, da datum 25. 6. 1991 ni nekaj, kar bi bilo zanje avtomatsko sprejemljivo, a so se bili tukaj pripravljeni umakniti na brionsko izjavo. Absolutno pa je bilo zanje nesprejemljivo načelo pravičnosti, in tu ni bilo nikakršnega kompromisa. Izjava, ki je bila pripravljena za parafiranje, ni bila podpisana, ustanovljeni sta bili meddržavni komisiji. Prva za ugotavljanje spornih točk na meji in druga, ki bi pripravila formalni okvir, v katerem bi se poskušali uskladiti. Haaško sodišče je bilo le ena od možnosti, dogovora ni bilo, to je najbrž ključna manipulacija v izjavah hrvaških politikov. Komisije delajo, trenutek odločitve bo, ko dobimo na mizo odločitev teh komisij. Usklajeno ali neusklajeno.

Pahor pričakuje rešitev, ki bo zaščitila slovenske interese in omogočila Hrvaški napredovanje, že v začetku češkega predsedovanja.
Možno je, a je odvisno od rezultatov dela komisij, ki naj bi z delom kmalu končali. Če tukaj ne bo nekega sprejemljivega predloga kompromisa, bo treba iskati neko drugo rešitev. To pa se mi zdi problem, ki ni rešljiv v nekaj mesecih.

Se bo pritisk EU na Slovenijo povečal, če bo irski referendum uspešen?
Veliko vprašanje je, kdaj ta referendum bo. Po mojih podatkih je neformalni predlog irske vlade, da bi bil julija. Osebno se mi zdi to neprimeren mesec za referendum. Realno bi rekel, da ga do jeseni ne bo. To pa je tudi rok, do katerega bi se Hrvaška že želela vključiti. Ta špekulacija v delu hrvaške javnosti, da bo irski referendum ustvaril razmere za visok pritisk na Slovenijo, se torej ne bo izšel.

Bo slovenska opozicija vztrajala pri refedendumu pred hrvaškim vstopom?
To sta najavili SNS in del SLS. Moje stališče je tu podobno premierjevemu. Referendum bi, preden so izčrpane vse druge možnosti, pomenil blokado iskanja rešitev. Takšno stališče sem vseskozi zagovarjal, ob tem pa naše prijatelje v EU resno opozarjal, da je to možnost, ki ga daje slovenski pravni red. In tega se je treba zavedati.
So pa vsi špekulirali z dejstvom, da se vlada menjuje in bo nova vlada mehkejša, zgodbo pa bo na medvladni konferenci decembra spregledala.

Zdi se, da ste imeli s Sanaderjem boljšo komunikacijo, kot jo ima Pahor.
Med njima je kar intenzivna komunikacija. Vsaj telefonska, kot sta mi povedala oba. Sanaderja vidim približno štirikrat na leto, ko so sestanki evropskih skupin. Ni problem komunikacija, ampak to, da je hrvaška politika, ko smo oktobra ponudili kompromis, ocenila, da je v Sloveniji medvladje, ki ga velja izkoristiti. Tukaj so se zakalkulirali. Mi smo v kompromisu takrat obljubili zeleno luč za odprtje poglavij, če bi Hrvaška pred predsedstvom EU dala obvezujočo izjavo, da bo sporne dokumente do konca pogajanj umaknila. Enak kompromis jim je zdaj ponudila EU, a bi bilo javnomnenjsko za hrvaško vlado to najbrž težje prebavljivo.

Ste torej vi tretji v komunikaciji med Pahorjem in Sanaderjem?
Ko smo šli v to, je bil pogoj, da ne ponovimo napake iz časa dogovora Drnovšek–Račan, ko sta se vladi dogovarjali mimo opozicije. Temu tveganju se nismo želeli izpostavljati, zato je bil to v času naše vlade pogoj Sanaderju. Tudi kot opozicija bomo vključeni. Vlade se menjavajo, nacionalni interesi ostajajo isti. Sporazumov samo za en mandat nima smisla sklepati.

© Boštjan Tacol

Ste se s komerkoli pogovarjali o službi v Natu?
V času, odkar se ta zgodba pojavlja v slovenskih medijih, ne. Ta tema je bila aktualna spomladi letos, pred in ob vrhu Nata v Bukarešti. Tam sem dobil nekaj ponudb, a sem povedal, da me ne zanima. Zgodba je bila takrat končana tudi zato, ker smo ugotovili, da se je možno v veliki večini uskladiti o prihodnjem prvem človeku Nata. Ta ima mojo podporo, je dobra izbira, a o imenu ne morem govoriti.

Imate ambicije kje drugje v organih EU?
Profesionalno ne. Evrope imam za nekaj let v tem smislu dovolj. Ni mi izziv. Tudi iz osebnih vzrokov v tujino ne bi šel.

Kaj pravite na teorijo, da so vas posredniki pri Patrii zlorabili tako, da so predstavnikom Patrie dejali, da potrebujejo denar za podkupnino, a so na koncu ta denar pobrali sami?
Slišal sem veliko teorij. Od ljudi na Finskem, za katere mislim, da so z zadevo dobro seznanjeni, sem med drugim slišal, da je finska policija pri preiskavi odkrila neko analizo razmer v Sloveniji s špekulacijami, kaj vse naj bi morala Patria narediti, da bi prišla do tega posla. Torej dokument, ki je nastal, preden se je stvar formalno razpletla. Po tem, kar so mi povedali, je v tem poluradnem dokumentu veliko napak. To je nekdo delal od daleč, vendar je to nekdo finskim novinarjem, ki so delali to oddajo, dostavil in uporabili so ga kot ključni dokument za špekulacijo.

Dva meseca od volitev najbrž že lahko ocenite, zakaj ste izgubili. Je bila to Patria, Marcator, plače javnih uslužbencev?
Manjkalo je zelo malo in zagotovo je vsaj deset stvari, ki bi to lahko spremenile. Če mi v naši kampanji ne bi naredili nobenih, bi to že lahko prevesilo. Torej smo krivi tudi sami. Potem je vsaj deset zadev, od Patrie navzdol, ki so na ta izid absolutno vplivale. Afera Patria je vzela javnosti ves produktiven čas za razpravo o ključnih problemih. To je vzelo nam in vladni koaliciji ključno primerjalno prednost, ki je bila v rezultatih in programu, ki je bil zelo jasen. Druga stran je govorila le, da bodo delali drugače in da ne bodo menjali nikogar pod ravnijo državnih sekretarjev.

Javnomnenjske ankete so vam do zadnjega tedna pred volitvami dobro kazale. Zadnji teden pa je levica uporabila zmagovalno formulo desnice iz leta 2004 in zmagala. Zdi se, da vas zadnji teden skoraj nismo videli. Je bila to glavna napaka?
Ena od zadev, ki je lahko prevesila tehtnico, je tudi ta, da je levi tranzicijski trojček nastopil enotno, SDS pa svojih koalicijskih partnerjev ni uspela prepričati, da bi ravnali enako. Največ, kar sem dosegel na zadnjem sestanku koalicije, je bila izjava vseh predsednikov strank, da so vsi pripravljeni sodelovati v novi koalciji. Pa še tam je bil podpredsednik SLS Janez Podobnik namesto Bojana Šrota. To je bilo za skupen nastop premalo. NSi se je bala, da bi tak skupen nastop pritrdil tistim, ki pravijo, da so v naši senci. SLS je, odkar je menjala vodstvo, imela težave. DeSUS pa itak ni iz pomladnega trojčka.

© Boštjan Tacol

Je SLS sploh še pomladna stranka ali je to Šrotova stranka?
Nobena stranka ni v lasti predsednika. Predsedniki pridejo in gredo. Ključno je članstvo. Kakšna bo usmeritev SLS, se bo pokazalo. Mislim, da so se prav odločili, da so ostali v opoziciji. Tako imajo priložnost, da poiščejo korenine.

SDS je iz najmočnejše vladne stranke zdrsnila v opozicijo. Spremembe v stranki bodo najbrž potrebne. Kakšne in kdaj jih lahko pričakujemo?
Kot po vsakih državnozborskih volitvah bo maja kongres. Spremembe bodo gotovo. Kakšne, bo pokazala predkongresna razprava. Ko je stranka v vladi, vedno trpi notranje strankarsko življenje. Po štirih letih prav uživam, ko imam čas, da grem na pogovor v kak občinski ali mestni odbor. Kar se tega tiče, nisem nič slabe volje, ker je stranka v opoziciji. Je pa prvič v zgodovini največja opozicijska stranka skoraj enako močna kot največja vladna stranka.

Dejali ste, da nobena stranka ni v lasti predsednika. Vi že vzgajate naslednika?
Jaz svojega naslednika ne bom določal. To je v pristojnosti drugih organov. Na ljudeh stranka zelo resno dela od leta 1995. Nismo močni samo po številu, ampak tudi po potencialu. Razveseljivo je tudi, da smo v času po volitvah dobili več članov kot prej v celem letu pred volitvami. To so ljudje, ki se ti pridružijo zaradi prepričanja, ne zaradi interesov.

So to ljudje iz NSi? Kaj se bo zgodilo s krščansko demokracijo v Sloveniji? Se bo pobrala, jo bo posrkala SDS?
NSi je v položaju, v kakršnem do zdaj ni bila še nobena stranka. Res so izpadli iz državnega zbora, imajo pa v evropskem parlamentu več zastopnikov kot največja vladna stranka. So torej nekje vmes in lahko rastejo. Predsednica ima velike ambicije in z naše strani tudi vso podporo.

Na desnici naj bi se pojavila nova stranka, ki bo poskušala prepričati urbani del, kjer je na zadnjih volitvah spodletelo SDS.
Mi smo v nekaterih mestih na teh volitvah dosegli nekoliko slabši rezultat kot leta 2004. Analize kažejo, da predvsem zaradi visoke udeležbe v Ljubljani, in to volilnega telesa, ki se prej ni angažiralo. Neki politični odgovor na to bomo dali že pred prihodnjimi volitvami, ko se bo stranka posvetila problemom urbanega dela Slovenije, ki tudi trpi zaradi centalizacije, čeprav se to običajno prikazuje drugače. Tako da jaz osebno ne vidim nobene tržne niše za stranko podobnega profila, kot je SDS. Koncentrirati se samo na en del države in populacije je nesmiselno. Vsaka stranka, ki želi biti močna, mora imeti program za vse.

© Boštjan Tacol

Zdaj imate več časa. Kaj počnete v zasebnem življenju?
"Tisto, za kar prej ni bilo časa. Normalno spim, grem na dopust, imam kakšen prost konec tedna. Lahko grem na kavo s prijatelji, ki sem jih prej štiri leta zanemarjal. Več sem s tistimi, ki so mi dragi. Skratka, šele zdaj vidim, kaj vse sem zamudil v tistih štirih letih.

Boste gore obiskovali še pogosteje?
Vsekakor.

Mediji veliko špekulirajo o poroki z Urško Bačovnik.
Ne špekulirajo več toliko in tega sem zelo vesel. To so zdaj redkejša vprašanja. Vsekakor, če bo prišlo do tega, to ne bo minilo neopaženo.