“Ker nimam dovolj podatkov o samomoru vojakinje na Kosovu, lahko opozorim le na širši kontekst: da se feminilne ženske načeloma ne odločajo za vojaški poklic,” pravi teoretski psihoanalitik Roman Vodeb.
Možat poklic
Vojakinje morajo biti značajsko dovolj podobne moškim, da se zgledujejo po njih. Ti jih po navadi ne sprejmejo z vsem srcem kot sebi enake, je prepričan Vodeb, zato so včasih deležne tudi seksističnega šikaniranja. V ozadju samomorov je vselej nekaj čustvenega, osebnostnega. Če rečemo, da gre za duševno stisko, je to preveč ohlapen odgovor, še meni psihoanalitik.
Ali držijo govorice, da naj bi bila pokojna vojakinja noseča z nadrejenim častnikom, bo pokazala obdukcija, ki je bila, tako smo izvedeli neuradno, opravljena v četrtek. Vojaško uniformo v Slovenski vojski sicer nosi 539 žensk. Spolno nadlegovanje je doslej prijavilo manj kot deset vojakinj, Mors je podal dve kazenski ovadbi, ki ju je sodišče ovrglo.
Ženski in moški samomor
“Ženske po navadi ne posegajo po strelnem orožju, ki na simbolni ravni predstavlja nadomestek za spolni ud,” še pravi Vodeb. Feminilne ženske si namreč nerade poškodujejo obraz ali telo, zato se raje odločajo za zastrupitve.
Če držijo informacije, da je kar nekaj časa čakala, preden se je ustrelila, pravi Vodeb, obstaja možnost, “da je v svojem obupu s tem želela nekoga kaznovati po predhodnem ustrahovanju. Ali komu dokazati enakovrednost z moškimi, in to skozi pogum, ki ga ženske domnevno nimajo”.
Ženske kot posrednice
Ženske so na vojaških misijah lahko spodobne mirovne posrednice, ki lahko posredujejo pri moškem sporu, pravi psihoanalitik.
“Na samem terenu z orožjem, ki ima faličen simbolni status, pa se ne morejo dokazovati tako kot moški,” je prepričan. “Anatomija spolnih organov v tem kontekstu neusmiljeno diktira simbolne duševne procese moških in žensk – in to v različne smeri,” dodaja Vodeb.
Kaj vse lahko vpliva na počutje vojakov na misijah?
Na počutje vojakov na misijah lahko vpliva veliko dejavnikov, kot so denimo slabi odnosi s sovojaki ali nadrejenimi, težava je tudi monotonost dela, s katero se srečujejo. Seveda nanje vpliva ločenost od družine, tudi slabi odnosi doma močno vplivajo na vojake.
Ali drži, da slovenski vojaki nimajo psihologa in bi se o morebitnih težavah morali pogovarjati s tujim psihologom?
Vsak kontingent ima svojega psihologa, tako tudi na Kosovu. Ni ga v Afganistanu, kjer je okoli 80 vojakov. A večja težava je, da se vojaki obiska psihologa izogibajo v velikem krogu. V naši kulturi si namreč takoj stigmatiziran, vsak obisk pa lahko vpliva na nadaljnjo vojakovo kariero, saj se vsak pogovor s psihologom namreč zabeleži. Pa še ena težava je: psihologi v slovenski vojski so bolj za to, da svetujejo poveljnikom, kako naj imajo pod nadzorom vojake, kot pa da pomagajo posameznikom, ki imajo težave.
