“Po šestih letih in pol bo prišel iz zapora kot gospod, meni pa nihče ne more vrniti sina. Pritožili se bomo. Če bo treba, bomo šli do Bruslja,” je po izreku sodbe na okrožnem sodišču včeraj razočarano povedala mati pokojnega Zorana Jankovića.
Še brez epiloga. Novogoriški kriminalisti še vedno preiskujejo podoben primer, ki se je v soboto, 9. januarja, zjutraj zgodil pred lokalom Square v Kromberku. Tridesetletni Primož Batič iz Šempetra pri Gorici, ki je s hudimi poškodbami glave nezavesten obležal pred lokalom, pa je že doma.
Njen sin, nekoč perspektiven nogometaš, bi včeraj dopolnil 24 let. Zaradi usodnih udarcev z nogo v glavo, ki jih je januarja 2005 prejel v toaletnih prostorih novogoriškega kulturnega centra Mostovna, je bil do smrti lanskega januarja v umetni komi.
Udarce mu je zadal Elvir Šabić iz Izole, ki so ga policisti izsledili šele tri leta po napadu. Sojenje za povzročitev posebno hude telesne poškodbe se je proti njemu začelo šele jeseni leta 2008, na izreku sodbe pa ga ni bilo. Kot pravi njegov zagovornik Branko Gvozdić, ki ga zaradi drugih obveznosti včeraj prav tako ni bilo v Novo Gorico, se Šabić sojenja ni udeležil, ker naj bi mu družina pokojnega grozila: “S stranko sva se slišala po telefonu in se strinja, da vložim pritožbo. Sicer pa ne vem, kje je.”
Ni ga bilo doma
Šabić je še vedno prijavljen na istem naslovu v Izoli, kjer se je na telefon oglasila njegova mati, ki je sina sicer pričakovala doma čez kakšno uro, vendar je bil nato telefon izklopljen. Šabić se družini, ki je še štiri leta skrbela za nemočnega sina, ni nikoli opravičil. Med sojenjem pa je večkrat tožil nad psihičnimi težavami.
