Ali se spomnite zadnjih besed svojih otrok, ko ste ju le nekaj ur pred smrtjo predali njuni materi, svoji nekdanji ženi Kristini Mislej?
Ta trenutek imam ves čas pred očmi in ga ne bom pozabil nikoli. Ema je takrat pritekla nazaj k meni, ko sem odhajal, me poljubila in rekla: “Se vidimo kmalu, oči.” In ta njen poslovilni stavek mi neprestano odmeva v glavi.
Sodišče je njuno mater za umor otrok kaznovalo z 20 leti zapora. Kolikšna kazen bi vam sploh lahko prinesla zadoščenje ob izgubi?
Zame bi bilo enako, če bi bil umor sina in hčerke kaznovan s tisoč leti zapora ali z usmrtitvijo oziroma če bi morilca oprostili. Otrok mi ne bo vrnil nihče. Ne da se opisati, kako mučno je poslušati podrobnosti o njuni smrti. Nasploh mi je bilo to leto grozno. Tega ne privoščim nikomur. Vesel sem, da sta ta napetost in pritisk za mano, in želim si, da nikoli več ne bi doživel česa tako krutega.
Kaj je vašo nekdanjo ženo napeljalo k temu, da je zadušila otroka?
Tudi sam se sprašujem, zakaj sta moja otroka morala umreti. Razmišljam, ali bi se mi nekdanja žena želela s tem maščevati ali se je morda ustrašila, da ju sama ne bo zmogla vzgajati, in se je želela česa obvarovati. Mislim pa, da je do smrti pripeljal celotni splet okoliščin; njene duševne težave in popolna zatajitev sistema, ki bi otroka sicer moral varovati.
Kako ste se spopadli s tem, da je otroka ubila ženska, ki ju je rodila?
Sploh si ne znam predstavljati, kaj se je zgodilo v glavi matere, da je položila roke na njuna vratova. Posebno zato, ker je Kristina izkazovala ljubezen do njiju in ker je bila tudi med obema nosečnostma srečna. Bojim pa se, da je v zakon vstopila povsem nepripravljena na družino in otroke. Kot da se sploh ni zavedala, kaj jo čaka. Ko se je z njima igrala, je bila izjemno ljubeča, vendar ju je prevečkrat obravnavala kot igrači. Njeno neodločnost in neprepričanost vase pa je najbrž naglo poglabljala njena duševna stiska. To je privedlo tudi do čustvene nenavezanosti v najinem odnosu, ki se je začel z njenim zdravljenjem krhati.
Ali ste med sojenjem, ko ste poslušali podrobnosti o smrti otrok, razmišljali, kako bi Kristini zdaj pomagali premagati duševno stisko?
Prepričan sem, da se Kristina zaveda, da sem se močno trudil, da bi ji pomagal. Zagotovo vesta to tudi njena starša. A stvari so se takrat odvile tako, da se je Kristina, ko so postajale njene duševne težave vse opaznejše, oddaljila od mene in nenadoma želela z mano pretrgati vse stike. Mogoče zveni nenavadno, vendar sem z njo od septembra 2007, ko je bil sprožen ločitveni postopek najinega zakona, pa do danes vsega skupaj govoril manj kot pol ure. Niti ne vem, s kakšno stisko se je spopadala v vmesnem času do umora otrok in kaj je doživljala v svoji notranjosti. Prav zato mi je jasno, da ne bi mogel pomagati drugače, kot sem, tudi če bi čas zavrtel nazaj.
Ali sta otroka opazila njene težave? Ju je zanimalo ali skrbelo, zakaj se njuna mati čudno vede?
Ne, le čudno se jima je vedno zdelo, zakaj tudi z mamo ne hodita okoli kot z mano. Pokazala pa sta, da pogrešata, če popoldne ne hodita na sprehode, v gozd. Sam sem ju denimo vozil tudi na veslanje, med počitnicami pa na morje. Verjamem, da je lahko naporno dva otroka zvečer nahraniti, okopati, preobleči in spraviti spat. Tudi zame ni bilo vedno preprosto, ampak nikoli mi nista bila v breme.
Kakšen odnos je Kristina imela s svojim očetom, znanim sežanskim zdravnikom Iztokom Mislejem?
Bila sta zelo tesno povezana; čeprav je to vez med njima težko opisati z besedami. Večinoma se je do Kristine njen oče vedel izjemno zaščitniško. Ne bi pa mogel oceniti, koliko ji je očetovo mnenje pomenilo.
Ali naj bi Iztok Mislej hčerine duševne težave res poskušal prikriti pred okolico?
Tega družina Mislej nikoli ni priznala; vedno pa sem imel občutek, da Kristinina starša oziroma predvsem oče povsem vodi zdravljenje njene stiske. Ne nazadnje je na sojenju celo psihiatrinja, ki je Kristini pomagala pri zdravljenju zasvojenosti z alkoholom, opozorila, da je bil oče preveč zaščitniški in je želel na vsak način sodelovati pri terapijah, a mu zdravniki tega niso pustili. Sicer so Mislejevi v Sežani delovali vedno kot zgledna, prijazna in povsem neproblematična družina, čeprav so bili izjemno zaprti vase in se niso izrecno družili z nikomer. Stike z Mislejevimi sem sicer dokončno pretrgal že predlanskega januarja.
Bi bilo za vas opravičljivo, če bi sodišče presodilo, da je otroka umorila neprištevna oseba?
Nikakor ne. Ne razumem niti, kako bi neprištevna oseba lahko koga ubila. Neprištevni imajo duševne težave in so po navadi kje zaprti.
Kako živite po tragediji?
Zadnje leto sem imel otroka pred očmi z vsakim gibom. Hvala bogu, da delam ter da imam prijatelje in družino, ki mi stojijo ob strani. Po službi kolesarim – čez teden 30 kilometrov, za konec tedna od 80 do 100. Kadar dežuje, pešačim. To je najboljša terapija. Sicer neprestano razmišljam o otrocih. Stopim v spalnico in se spomnim, kako je Matija z izvijačem opraskal omaro. V kuhinji me nanj spomnijo magnetki, ki jih je v svoji višini lepil na hladilnik. Njun glas odmeva z zadnjega sedeža, ko se vozim v avtomobilu. Ko smučam, se obračam nazaj, da vidim, ali mi sledita po strmini. Celo življenje in povsod ju bom imel pred očmi. Vsak dan obiščem njun grob in tako ohranjam vez, ki bo večno med nami.
Boste njuno smrt, čustveno in psihično, lahko kdaj sprejeli?
Po pravici povedano še vedno mislim, da trajajo tisti trije dnevi, ko sta otroka pri svoji materi ... in ju bom čez dva dni spet odpeljal k sebi domov (tišina).
Kako ste se spopadli z izgubo, prebolevanjem smrti otrok?
Če bi umrla v prometni nesreči, bi razumel, da je šlo za nesrečo. Če bi umrla v strmoglavljenju letala, bi to sprejel kot usodo.
Ali ste potrebovali strokovno psihiatrično pomoč?
Ločitev. Gorup je Mislejevo na začetku njune veze spoznal kot izjemno simpatično, prijazno in karizmatično osebnost. “Zato se mi je dolgo zdelo nenavadno, da nima več stika s sošolkami iz osnovne in srednje šole. Opažal sem, da se je vsakič, ko je začela delati v novem okolju, tesno zbližala le z enim od sodelavcev in nato nenadoma z njim pretrgala vse stike, ne da bi sploh dobro vedela, zakaj. Mislim, da se je večno iskala in nikoli ni zares vedela, kaj si želi početi v življenju.” Ločitveni postopek med njima je stekel septembra 2007, ko je težave začela zdraviti.
Psihiatra nisem iskal nikoli, ampak sem raje izbral pogovor z družino in prijatelji – skupaj z ogromno telesne dejavnosti je bila to zame edina in najboljša terapija spopadanja z izgubo in njenega prebolevanja. Tudi na dan pred izrekom sodbe Kristini sem popoldne veliko prekolesaril, da sem o vsem še enkrat razmislil, potem pa šel zgodaj spat. Pomaga mi tudi to, da sem v službi v igralnici, torej veliko med ljudmi. Če bi delal nekje za tekočim trakom, bi me ob vseh težavah verjetno dokončno ubila monotonost dela.
Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Kdaj boste na novo zaživeli?
Trenutno si želim samo miru in da se ta napetost že enkrat konča.
Takoj po smrti otrok ste javno opozorili na dolgoletno bitko s Centrom za socialno delo (CSD) Sežana in sodišči, ki ste jih pozivali, naj zaradi ženinih težav po ločitvi skrbništvo nad otrokoma dodelijo vam. Ali je ta socialni sistem zatajil?
Pravno gledano so na sežanskem CSD povsem zatajili. Prosil sem jih za pomoč. Prizadeval sem si le, da bi socialni delavci pri zdravnikih, ki so zdravili Kristinino zasvojenost, nepristansko preverili, ali bi njene težave lahko škodovale otrokoma, in pri tem upoštevali vsa mnenja. Če bi se mi danes zgodila ista zgodba, verjetno od njih ne bi pričakoval pomoči.
Ali si boste prizadevali te napake sistema tudi sodno dokazati?
Iskreno povedano – o tem nisem še niti razmišljal, ker nisem maščevalen in se niti ne bi pravdal s komerkoli zaradi denarja. Želel pa bi, da se prav zaradi mojega primera nekaj korenito spremeni. Kaj mi pomaga, če ena socialna delavka izgubi službo ali če psihiater izgubi licenco. Zagotovo je še kak primer, kaka mama ali oče, ki doživlja podobno, bije enako bitko dokazovanja, da je primeren za vzgojo otrok po ločitvi in si skrbništva utemeljeno želi.
