Seveda se Cerkev gre politiko

	Ne bi rekel, da socialno državo vedno najbolje dela leva politika. Socialna država je tista, ki je pravična, ki porazdeljuje.

Borut Pahor je pred kratkim napovedal, da je z ministrsko ekipo pripravljen prevzeti vlado na parlamentarnih volitvah prihodnje leto. Kakšno stališče imate do te odločitve?
To je stvar njegove politične opredelitve. Je navadna politična poteza. Če bi imela recimo še moralno vsebino, potem bi se čutil poklicanega za komentar. Vedno, ko gre bodisi za gospodarske bodisi za politične poteze, ki vključujejo moralne odločitve ali vrednote,se lahko opredelim. Pri Pahorjevi napovedi pa gre za čisto politično in taktično dejanje.

Lahko potegnete kakšno vzporednico med Lojzetom Peterletom, ko je leto pred predsedniškimi volitvami napovedal kandidaturo za predsednika države, in Pahorjem, ki je enako storil pred parlamentarnimi volitvami? Peterletu ni uspelo ...
Res lahko najdete vzporednice. Mogoče je Pahorjeva odločitev res tvegana.

Kako pa komentirate Peterletov poraz?
Bolj se mi zdi zanimivo komentirati politične in medijske komentarje na volitve.

Pahorjeva politična poteza bi lahko bila tvegana, je prepričan Stres. © Dejan Mijovič

Povejte.
Če je res, da je Peterletu škodovalo to, da je povezan s Cerkvijo, da je katoličan, potem je to zaskrbljujoče. Potem to pomeni, da je biti katoličan v Sloveniji nekaj slabega in ovira za pomembna mesta v državi. Upam, da se motim.

Mislite, da se da spremembe na bolje uveljaviti s cerkveno politiko?
Politika ni nič slabega, pojmujem jo kot odgovornost za skupno dobro. Gre za to, da smo vsi soudeleženi v odgovornosti za skupno dobro. Zato ne more biti nihče brezbrižen in če je to politika, se gre Cerkev seveda politiko. Saj ljudje tudi pričakujejo, da se bo Cerkev zavzela za določene vrednote.

	Krščanski socializem naj bi bil sam po sebi, če ostanem pri sami besedi, socialno naravnan. Toda izraz socializem vsebuje tudi kolektivistične težnje, ki dušijo posameznika in njegovo svobodo.

Sprašujem zato, ker ste v delu Pregled katoliškega družbenega dela (1991) zapisali, da bi bili "katoliška vera in cerkev brez katoliške politike mrtvi".
Eno je politika kot odgovornost za skupno dobro, drugo je strankarska politika. V Cerkvi nismo vezani na nobeno stranko. Svoj odnos do Cerkve opredeljuje vsaka stranka sama. Naše vrednote so znane. To so krščanske vrednote. Stranke, ki poskušajo uveljavljati podobne vrednote, so nam blizu, tiste ki jim nasprotujejo, ne. To je edini kriterij, po katerem smo komu blizu. In kot veste, smo tudi do teh strank, ki jih povezujejo z nami, kritični.

Potem bi morebitna sprememba sil v političnem prostoru s Pahorjevimi socialdemokrati in odklonom v levo pomenila za cerkev dobro politično in bolj socialno državo?
Ne bi rekel, da socialno državo vedno najbolje dela leva politika. Socialna država je tista, ki je pravična, ki porazdeljuje. Res pa je, da je treba najprej ustvariti, da lahko porazdeliš. Dolgoročno država ne more biti uspešna, če so delavci nezadovoljni. Zame je socialna država tista, ki je gospodarsko uspešna in tudi pravična, tako da imajo od gospodarske uspešnosti nekaj vsi, ne samo nekateri.

Neke vrste krščanski socializem?
Krščanski socializem naj bi bil sam po sebi, če ostanem pri sami besedi, socialno naravnan. Toda izraz socializem vsebuje tudi kolektivistične težnje, ki dušijo posameznika in njegovo svobodo. Zagovarjam družbeno pravičnost in pravično porazdeljevanje skupnega dobrega. Tudi soudeležbo delavcev pri dobičku. Evropa je dejansko tista, ki je iznašla socialno državo. Vse te vrednote se nam zdijo zelo pomembne in Katoliška cerkev se s temi vrednotami globoko strinja ter zato želi, da bi bila Evropa dovolj močna, da bi te vrednote uveljavila tudi v svetu.

	Predlog NSi, da bi šli na manjše število pokrajin, je po mojem mnenju utemeljen. Mi imamo sedaj šest škofij, ampak to seveda ne more biti merilo za pokrajine. Lahko pa bi ohranili tradicionalne pokrajine.

V Sloveniji imamo celo stranko s takšnim imenom; kakšen odnos imate do stranke Krščanskih socialistov?
Po njenih dosedanjih stališčih sklepam, da je predvsem socialistična.

Je torej NSi tista stranka, ki vam je blizu in do katere ste tudi kritični, a se v njej prepozna največ katoličanov pri nas?
Je, a ni edina. Katoliška cerkev je politično pluralistična in jasno dopušča, da so njeni člani povsod, kjer po vesti mislijo, da gre za pravičnost in spoštovanje človeškega dostojanstva.

Pred časom ste dejali, da je vse, kar lahko naredimo, da imamo zaupanje, sodelovanje in veselje. Zaupanje v koga, sodelovanje s kom in veselje do koga ali česa?
To sem izrekel v kontekstu nove celjske škofije, ko se je postavljala na noge. Seveda je zadnji temelj mojega zaupanja vera v Boga. Naš namen je vzbuditi nov optimizem med ljudmi in prepričan sem, da nam bo uspelo.

Kako?
Imamo primere župnij, kjer so duhovniki zelo uspešni, so inovativni. Treba je iskati nove poti, a kdor dela, se trudi, tudi žanje uspehe. Zato pravim: zaupanje, pogum in veselje.

Kaj pa župnije, kjer se ne dela dovolj ali pa je finančno stanje slabo? Ne nazadnje ste bili proti širitvi na šest škofij, zdaj ste eden od škofov nove celjske škofije.
Nisem bil proti. Rekel sem, da motiv za nove škofije ne sme biti v prestižu, da si neki kraj zaželi škofijo in jo dobi. Vsaka škofija pa mora sama preživeti. Zato mora imeti dovolj lastnega osebja in sredstev. Ne sme biti trajno odvisna od pomoči od zunaj, ampak mora biti sama odgovorna zase.

	Ne bi pogreval primera Lukšič. Prepričan pa sem, da je množično pošiljanje študentov na maše in prisluškovanje ljudem, kaj se bodo pogovarjali po maši pred cerkvijo, zelo neprimerno in razumljivo osovraženo.

Verjamete, da kdo verjame v naključje, da je stranka NSi v parlamentu predlagala zmanjšanje pokrajin na šest, toliko, kolikor je škofij?
Predlog NSi, da bi šli na manjše število pokrajin, je po mojem mnenju utemeljen. Mi imamo sedaj šest škofij, ampak to seveda ne more biti merilo za pokrajine. Lahko pa bi ohranili tradicionalne pokrajine, kot so Dolenjska, Gorenjska, Primorska, Goriška, Pomurje, Koroška, pa Štajersko bi razdelili recimo na Mariborsko in na Celjsko, pa imamo potem kakih osem ali devet pokrajin. Čim večje lokalne samouprave in decentralizacijo pa podpiram, ker je to povezano z moralnim načelom človekovega dostojanstva.

Kakšno je finančno stanje v vaši škofiji?
Za zdaj se financiramo iz prispekov, a to ne zadošča za tekoče pozitivno poslovanje in za pridobitev lastnih prostorov. Smo najemniki. Šibkejše župnije škofijo pogosto prosijo za podporo. Čakamo tudi na "doto" mariborske škofije, nekaj zemlje bomo dobili v Vrbju in pri Brestanici bo kakih 200 hektarjev gozda. To seveda ne zadošča za finančno avtonomijo.

Ko sva ravno pri avtonomiji, me zanima, zakaj ste se tako javno izpostavili v primeru Lukšič? Poznavalci razmer v RKC so bili presenečeni, češ da to ni bilo najbolj v vašem slogu. Univerza ima, tako kot Cerkev, vendarle svojo avtonomijo, način dela, ustaljene metode poučevanja.
Ne bi pogreval primera Lukšič. Prepričan pa sem, da je množično pošiljanje študentov na maše in prisluškovanje ljudem, kaj se bodo pogovarjali po maši pred cerkvijo, zelo neprimerno in razumljivo osovraženo.

Se vam ne zdi, da so prav to avtonomne odločitve profesorja, ki jih Univerza ne prepoveduje in jih deklarira kot ustaljene metode poučevanja? Ne nazadnje jih uporabljamo tudi novinarji že desetletje in več.
Ne. Spoštujem avtonomijo Univerze, ki pa se mora zavedati, da obstaja tudi avtonomija verskih obredov. Pošiljanje študentov brez predhodne napovedi preveč spominja na vohunjenje. Primer je razvpit zdaj, ker smo za te metode izvedeli šele letos.

Slovenija čez nekaj dni prevzame predsedovanje EU. Kakšna bo vloga Cerkve?
Če hočemo predsedovanje izpeljati dobro in uspešno, bo potrebna solidarnost, veliko sodelovanja. Tako kot smo pri osamosvojitvi znali sodelovati skupaj, moramo tudi pri predsedovanju EU. To se mi zdi izjemno pomembno.

Govorite kot predsednik vlade Janez Janša pred tedni v parlamentu, ko je šlo za zaupnico vladi.
Da, to drži. Katoliška cerkev poskuša sodelovati pri tem izzivu Slovenije, nimamo pa političnih ali gospodarskih kompetenc, kvečjemu lahko pozivamo k tej solidarnosti in dajemo moralno podporo vladi, da to dobro izpelje. Zagotovo je to v interesu nas vseh.

Kaj pa Cerkev na ravni EU? Se bo vloga slovenske Cerkve v teh šestih mesecih s predsedovanjem povečala?
Na evropski cerkveni ravni obstaja komisija škofovskih konferenc Evropske unije in Slovenijo v tem organu zastopam jaz. To je neke vrste škofovska konferenca za vseh 27 držav, ki ima svoj sedež v Bruslju. V Cerkvi gledamo na EU ne samo kot na gospodarski in politični projekt, ampak predvsem kot na moralni projekt. Zato si želimo, da se v Evropi vzpostavi sodelovanje in sožitje. Ni naključje, da Evropska ustavna pogodba vsebuje poglavje o skupnih vrednotah. Naša ustava ga nima.

Ustava ga res nima, vendar je bil letos sprejet zakon o verski svobodi, kar je korak naprej v odnosih Cerkve in države.
Res je. In sem zadovoljen. Zakon je primerljiv z evropskimi. Želimo imeti podobne možnosti za razvoj Cerkve kot v Evropi. Zakon nam to zagotavlja v večji meri kakor prejšnji iz leta 1976.

Kaj pričakujete v prihodnjem letu v odnosu država – Cerkev?
Enkrat bo treba bolje uskladiti versko vzgojo in izobraževanje po župnijah in šolske obveznosti šolarjev. Verski pouk v šolah obstaja v vseh državah Evrope. Celo v "evropskih šolah", ki so v mestih, kjer so institucije za otroke EU-funkcionarjev. V vseh teh šolah, razen v Franciji, Makedoniji, Albaniji in Sloveniji. To so edine države, ki v šoli nimajo nobenega verskega pouka.

	Enkrat bo treba bolje uskladiti versko vzgojo in izobraževanje po župnijah in šolske obveznosti šolarjev. Verski pouk v šolah obstaja v vseh državah Evrope. Celo v "evropskih šolah", ki so v mestih, kjer so institucije za otroke EU-funkcionarjev.

Se vam ne zdi, da razen v naštetih državah ustavno ločenost države in Cerkve pač razumejo bolj ohlapno?
Ne, v Sloveniji je to posledica paranoičnega strahu pred Cerkvijo. Potrebne bo veliko potrpežljivosti, da premagamo te predsodke. Ločitev je lahko sovražna ali prijateljska. Zakaj ne bi bila prijateljska? Ločitev ne izključuje sodelovanja, pač pa izključuje mešanje pristojnosti.

Že veste kaj boste sporočili vernikom na maši za božič?
Božič ima svojo versko vsebino: rojstvo Boga, ki je postal človek. Ta božja solidarnost me vedno nagovori. Rad povem zgodbo prijatelja, sošolca, ki je bil misijonar na Madagaskarju. Bil je v vasi, daleč od vsega, in bil je edini belec. Vedel je, da lahko vedno dobi denar, paket, hrano, da lahko vedno odide v Evropo. Zato je sklenil, da bo živel tako kot domačini. Ne bo si kupoval kruha, ampak bo obdeloval riževo polje. Ko bo riž dobro rodil, bo dobro jedel, ko ne bo, bo stradal tako kot domačini. To je res naredil in tudi zbolel. To je zame podoba solidarnosti. Za božič praznujem to, da je Bog napravil še veliko več, kakor je napravil misijonar. Postal je eden izmed nas in je z nami – za vedno.