Uradnega podatka o tem, kolikšen odstotek slovenskih surovin je v živilih, na ministrstvu za kmetijstvo in okolje (MKO) nimajo. Za zdaj še ni niti predpisa, ki bi določal, da se mora na izdelke navesti izvor posameznih surovin, dodajajo.
“Izvor se mora navesti samo za določene primarne kmetijske proizvode,” so pojasnili. Na jajca je treba napisati številko načina reje in državo izvora, na označbi govejega in prašičjega mesa pa, kje so bile živali rojene, rejene in zaklane; če je bilo vse v eni državi, je to izvor mesa. “Izvor je treba navesti tudi za oljčno olje, med in vino,” dodajajo. Za blago z izvorom iz določene države se šteje blago, ki je v tej državi v celoti pridobljeno ali proizvedeno ali je tam zadosti predelano. Torej takrat, ko je bila v določeni državi izvršena zadnja bistvena predelava oziroma obdelava blaga ali njegovega bistvenega elementa. Ker izvora surovin proizvajalcem ni treba navajati na embalaži, na MKO pravijo, da proizvajalec sam izbira surovine in je zanje tudi sam odgovoren.
Na ministrstvu ocenjujejo, da je Slovenija pri mleku in mlečnih izdelkih samozadostna in da mlekarne dokupujejo le od pet do deset odstotkov mleka v drugih državah Evropske unije. Dodajajo, da uvažajo tudi nekatere mlečne izdelke, ki jih nato prodajajo pod našimi blagovnimi znamkami. Pri kruhu se po zagotovilih MKO delež slovenskih žit povečuje. Popolnoma samozadostni smo pri govejem in piščančjem mesu, zato je to meso slovenskega izvora večinoma tudi v izdelkih naših predelovalcev. Pri prašičjem mesu smo dosegli 50 odstotkov samozadostnosti, večina tega mesa se je prodala svežega, za izdelke pa so ga predelovalci uvozili.
Sledljivost zagotovljena, a izvora ni vedno na embalaži
Izvor surovin, torej žit v Mlinotestu, je odvisen od letine. Letos bodo 40 odstotkov žit kupili v Sloveniji, 60 odstotkov pa v Evropi, večinoma na Madžarskem in v Avstriji. Embalažo v 60 odstotkih dobijo doma, 40 odstotkov je kupijo v tujini. V Sloveniji kupijo še okoli tretjino energentov, saj so uvožen plin nadomestili z domačimi sekanci. Tehnični direktor Boris Kovač je povedal, da je sledljivost izvora surovin zakonska obveznost, zagotavljajo pa jo z računalniškim sistemom. Če pravilniki zahtevajo, na embalaži napišejo ime države surovine, gensko spremenjenih surovin pa ne uporabljajo.
V Ljubljanskih mlekarnah (LM) so povedali, da 90 odstotkov osnovne surovine njihovih izdelkov, torej mleka, nabavijo na domačem trgu, v Sloveniji. Desetino pa kupijo tudi v tujini. “Sledljivost imamo stoodstotno zagotovljeno, in sicer od izdelka do dobavitelja surovine in materiala,” je zatrdila Renata Lovrak, direktorica korporativnega komuniciranja v Ljubljanskih mlekarnah. Na embalaži izvora sestavin za mleko in mlečne izdelke ne navajajo, saj to ni zakonsko predpisano.
V Celjskih mesninah surovo meso zagotavljajo iz lastnega domačega klanja, podobno je pri izdelkih iz svežega mesa mlade govedi in suhomesnih izdelkih iz le-tega, svinjino pa dobijo večinoma iz odkupa. Skupaj dokupijo okoli 40 odstotkov surovin, je povedal Martin Amon. Tudi pri njih sledljivost zagotavljajo z računalniškim sistemom od samega vhoda živali v obrat do odpremnice. Leta 2008 so ga posodobili in je namenjen izključno sledenju surovin. Amon zagotavlja, da je izvor sestavin na embalaži izdelka jasno označen. Za vse sestavine, tudi začimbe in repromaterial, imajo potrebne certifikate dobaviteljev.
