Slovo

Žalna seja ljubljanskega mestnega sveta bo v ponedeljek, 13. julija, ob 13. uri v Veliki sejni dvorani Mestne hiše. Žalna knjiga bo za javnost odprta v Klubu 11 Mestne hiše v ponedeljek, 13. julija, od 13.30 do 16. ure in nato vsak dan do pogreba od 9. do 16. ure.

Božič je kot predsednik ljubljanske mestne komisije za poimenovanja ulic sprožil ostre odzive javnosti, tako ogorčene kot navdušene, s predlogom, da novo mestno vpadnico poimenujejo po tako sporni zgodovinski osebnosti.

Pri tem je zanimivo, da je bil vedno oporečnik po srcu in duši, tudi v času nekdanje skupne države. Ko je v Ljubljano prišel tovariš Tito, je takratna milica med preventivnim čiščenjem v pripor strpala mestne brezdomce in sumljive elemente. Tudi Petra Božiča. Kar pa ga ni motilo pri predlogu za poimenovanje.

Njegovo ime se je pojavljalo na številnih peticijah, ki so zahtevale večje pravice in svoboščine. Tako je bil med intelektualci, ki so zahtevali ustanovitev Nove revije. Obsodil je represivne posege proti beograjskim intelektualcem leta 1984. Sodeloval je s posebno iniciativo, Odborom za zaščito človekovih pravic na Kosovu. Bil je eden od pobudnikov zborovanja solidarnosti z rudarji iz Starega trga februarja 1989 v Cankarjevem domu, zaradi katerega je Beograd preplavila milijonska množica bojevitih podpornikov Miloševićevega režima.

Življenjska pot

Rodil se je leta 1932 na Bledu. Med drugo svetovno vojno je bil preseljen v Nemčijo, nato je obiskoval gimnazijo v Ljubljani in Mariboru. Najprej je študiral gozdarstvo, nato slavistiko na Filozofski fakulteti. Študija ni dokončal. Sprva se je preživljal s pisanjem, po odsluženju vojaškega roka je deloval kot knjižničar in učitelj v Krvavi Peči na Dolenjskem. Kasneje je bil samostojni književnik, novinar, urednik. Urejal je revijo Mentor, objavljal je še v Besedi, Reviji 57 in v Perspektivah. Zaposlen je bil tudi na ministrstvu za kulturo.

Politična kariera
Nikoli ni bil član komunistične partije, svojo politično pot je celo začel ob boku svojega mladostnega tovariša dr. Jožeta Pučnika v SDS. Ko pa je zaradi Jeffreyja Sachsa iz prve vlade izstopil njegov drugi prijatelj dr. Jože Mencinger, je izstopil iz stranke in nato odšel v LDS. To mu je omogočilo šefovanje na ministrstvu za kulturo, kjer je ostal do upokojitve.

Tretji svetniški mandat v ljubljanski skupščini je dobil na listi župana Zorana Jankovića, sicer pa je bil član stranke Zares. Čeprav po lastnih besedah "že malo naveličan", je razmišljal še o eni kandidaturi na lokalnih volitvah prihodnje leto.

Strastno za Olimpijo
Peter Božič je bil velik nogometni navdušenec in strasten navijač ljubljanske Olimpije, kjer je sodeloval tudi kot član njenega upravnega odbora.

Zanj je veljalo, da se je kljub suhljati postavi pripravljen postaviti po robu komurkoli, tudi polni tribuni nasprotnikov. Pri čemer je povsem nepomembno, ali ima prav, je dodal eden od njegovih kronistov.

Prelomen dramatik
Predvsem in povsem pa je Peter Božič eden izmed glavnih predstavnikov absurdne dramatike v sodobni slovenski književnosti. Kot član Revije 57 in še posebej Odra 57 je veljal za enega od ključnih mož pri izvijanju naše literature iz spon povojnega socialnega realizma.

Antologijska je anekdota njegovega pretepa z Dominikom Smoletom zaradi tega, kdo je največji dramatik. "Droben in suhljat je ležal na tleh v baletni predavalnici in obilni Dominik Smole je ležal na njem in ga skušal zadaviti. Zraven je stal Dušan Jovanović in preprečeval dobrosrčnim študentkam igralstva, da bi ju razdvojile. Svoje ravnanje je razložil: 'Sprla sta se o tem, kdo je največji slovenski dramatik, eden bo zadavljen, drugi bo v zaporu in potem bom jaz največji slovenski dramatik'," se je dogajanja spomnil njun sodobnik Franček Rudolf.

Po dolgem, več kot dvajsetletnem postu v pisanju, se je letos vrnil z novo dramo Šumi.