Agrarni ekonomist Emil Erjavec je spregovoril o tem, zakaj se stari model kmetijstva izteka, kako bo prihodnost oblikovala Skupna kmetijska politika in kateri kmetje bodo dolgoročno uspešni. Slovensko kmetijstvo je po njegovih besedah na pomembnem razpotju. Na njegovo mesto prihajajo novi tipi kmetij, nove tržne razmere, digitalizacija, podnebni pritiski in predvsem vprašanje, kdo bo kmetije sploh prevzemal. "Model kmetijstva, ki se je začel v Zahodni Evropi v petdesetih, v Sloveniji pa v sedemdesetih, se dejansko izteka," je poudaril Erjavec.
Kmetija prihodnosti ne bo samo ena
Po besedah agrarnega ekonomista danes uspevajo predvsem trije tipi kmetij. Prve so večje, tehnološko razvite in usmerjene v globalno cenovno tekmo. Druge so manjše, a inovativne – povezane z ekološko pridelavo, predelavo, gastronomijo, turizmom in lokalnimi zgodbami. Tretje pa so kmetije kot način življenja, kjer kmetovanje ni nujno osnovna gospodarska dejavnost, ampak del življenjskega sloga.
Največji izziv vidi pri klasičnih družinskih kmetijah, ki pogosto stagnirajo. Tudi tam, kjer so danes še uspešne, se pojavlja vprašanje nasledstva. "Vi imate totalno uspešno kmetijo, trenutno ekonomsko in okoljsko, pa nima naslednikov," je opozoril.
Skupna kmetijska politika pred velikimi spremembami
Veliko pozornosti je med agrarnimi ekonomisti deležna nova Skupna kmetijska politika. Po Erjavčevem mnenju se po letu 2028 obeta pomemben premik, saj bo več odgovornosti za razvoj kmetijstva prešlo na države članice. Slovenija bo tako morala sama jasneje določiti, kakšno kmetijstvo želi podpirati, komu namenjati sredstva in kako povezati prehransko varnost, razvoj podeželja ter okoljske cilje.
Po njegovem mnenju sedanji strateški načrt SKP ni prava razvojna strategija, temveč predvsem načrt delitve denarja. Ključno vprašanje prihodnosti zato ni samo, koliko sredstev bo na voljo, ampak komu in zakaj jih bomo namenili. "Kmetijska politika mora podpreti tisto, kar mi hočemo, oziroma podpreti strukturne procese, da se kmetijska gospodarstva in cela veriga na trgu znajdejo," je dejal.
Erjavec opozarja, da je slovensko kmetijstvo preveč odvisno od podpor. Na agregatni ravni po njegovih besedah približno polovica dohodka v kmetijstvu prihaja iz javnih podpor, kar dolgoročno ni vzdržno. Država po njegovem ne more reševati vseh socialnih, kulturnih in ekonomskih težav hkrati. Podpirati bi morala predvsem tiste kmetije, ki imajo jasno razvojno zgodbo – bodisi večje, tehnološko napredne in konkurenčne kmetije bodisi manjše, inovativne in povezane z lokalno dodano vrednostjo.
Generacijska obnova ni samo finančno vprašanje
Ena osrednjih tem pogovora je bila tudi generacijska prenova. Po Erjavčevem mnenju mladi kmetij ne prevzemajo zgolj zaradi ekonomskih razlogov, ampak tudi zato, ker se je spremenil njihov odnos do dela, življenja in odgovornosti. Mladi ne želijo nujno nadaljevati kmetovanja na enak način kot njihovi starši. Hkrati pa starejša generacija pogosto težko preda odločanje, saj je kmetija tudi njen dom, delo in socialna varnost. Kot je poudaril, gre pri prevzemih pogosto za psihosocialno vprašanje in ne zgolj za subvencije ali investicije.
Brez povezovanja ni prihodnosti
Prihodnost slovenskega kmetijstva Erjavec vidi v jasnejšem povezovanju celotne agroživilske verige – od kmeta do zadruge, živilske industrije, trgovine in potrošnika. Samo kmetje po njegovem ne morejo ustvariti večje dodane vrednosti, če sistem kot celota še naprej tekmuje predvsem s poceni uvoženo hrano.
Poudaril je tudi pomen sledljivosti, lokalne hrane, digitalizacije in zaupanja potrošnikov v domačo pridelavo.
Prihodnost slovenskega kmetijstva ni nujno črna, vendar bo zahtevala več dialoga, jasne prioritete in sodelovanje med politiko, stroko, kmeti ter okoljskimi organizacijami. Vprašanje ni, ali bo kmetijstvo preživelo, ampak kakšno podeželje, koliko družinskih kmetij in koliko slovenske hrane bomo uspeli ohraniti v prihodnje.
*Video je nastal v okviru projekta AgriNextGen.
