Starši, ki ostanejo brez mesta za svojega otroka v javnem vrtcu, so prepuščeni ponudbi zasebnih varstev. Pravega zasebnega vrtca od samooklicanega vrtca predvsem tisti, ki s tem še nimajo izkušenj, ne morejo ločiti, v sezname, ki jih vodi pristojno ministrstvo, pa se samoiniciativno seveda ne zakopljejo. Ne vem sicer, zakaj bi starši, ki iščejo zasebni vrtec, morali vključiti še detektivske sposobnosti, ko pa imamo vendarle ustanove, ki so za to zadolžene.
Izogibanje. Ponudniku varstva, ki razglaša, da ima vrtec odprt skladno z zakonom o vrtcih in varstvo organizirano po načelih kurikuluma za vrtce, inšpekcija ne stopi na prste, čeprav mu je opozorilo izdala že pred enim letom. Uspe mu celo prikriti izvajanje varstva, nato se skrije na drugo lokacijo. Otroci so v prostorih, ki zanje niso prilagojeni, brez igrišča in z vprašljivo prehrano. Roditeljskih sestankov kljub pozivom staršev ni. Obljublja jim, da bo vrtec dobil koncesijo, na razpis zanjo pa se, ker ne izpolnjuje pogojev in ker ni niti vpisan v razvid vrtcev, seveda ne more prijaviti. Še več, inšpektorji celo zaznajo, da na spletnih straneh s ponudbo zavaja starše, vendar prekrškovni postopek po že skoraj enem letu še kar ni zaključen. Ponudba ostaja, nove stranke prihajajo, zaradi visokih cen zasebnih vrtcev in popustov, ki jih omenjeni vrtec ponuja, pa ostaja še kako konkurenčen. Če sem bila doslej prepričana, da je bilo zasebni vrtec težko odpreti, zdaj vem, da se da pravilom zlahka izogniti.
Zasebni vrtci, to vam je kot zasebno zdravstvo (imaš denar, boš preživel!!!)