Dvema od treh naših mladostnikov je šola všeč, dekletom bolj kot fantom, je pokazala nedavna raziskava. Zadovoljni so tisti učenci, ki so uspešnejši, tistim s slabšim uspehom je šola bolj v breme kot veselje. In vsi starši bi radi, da je njihov otrok zadovoljen in uspešen. Zato ob začetku leta kupujemo vse te zvezke, knjige in preostale učne pripomočki z raznovrstnimi motivi risanih junakov ali ljubkih živalic – karkoli, le da se bo raje učila ali učil. A pri vsem pogosto pozabimo na tisto podporo, ki je vredna največ: psihološko.
Pohvala. Predvsem te nam manjka. Če bo mali Miha končno usvojil poštevanko, a vseeno ne bo dobil petice, bo pohvala še toliko večjega pomena, saj bo na uspehih gradil samospoštovanje in samozavest. Vprašanja v slogu, koliko jih je pa pisalo pet, in komentarji, zakaj je sosedova Ana spet pisala bolje kot naš Marko, ne bodo spremenili ocene. Vsakodnevne debate ob kosilu, kdaj je naslednja kontrolna in ali že znamo Krst pri Savici na pamet, prav tako ne spodbujajo apetita. Prav je, da vas skrbi, ker bo vaš desetletni sin pisal matematiko čez dva dni, a je ves čas za računalnikom, po drugi strani pa malo smešno, če starši svojega 17-letnega sina sprašujejo, ali je naredil nalogo.
Prave mere, kdaj je čas za kaj, se žal ne da kupiti ali naučiti od drugih. Prav zato je tako dragocena. Kakorkoli že, ne pozabite, da so v življenju pomembne tudi druge stvari. Navsezadnje vašega otroka na razgovoru za službo nihče ne bo spraševal, koliko je imel v osnovni šoli naravo in družbo.
