Slovenija
2 ogledov

Šterk: iskanje igle v kopici sena

Na vprašanje, ali postane tudi samota nevarna, Mihelin odgovarja: "Seveda. Sprem Žurnal24 main
Solojadralec Andraž Mihelin je spregovoril o pasteh jadranja okoli sveta in usodi Jureta Šterka.
 
 

Šterkove avanture skrivajo popolnoma drugačne izzive, ki jih enako težko razumem kot verjetno vi moje.

Andraž Mihelin

 
Andraž Mihelin je eden najuspešnejših slovenskih solojadralcev. S Kristianom Hajnškom sta se v preteklih šestih letih kar dvakrat zapored na Minitransatu pomerila z Atlantikom in 89 konkurenti. Dobrih 4000 milj dolga ruta regate poteka od francoske obale do Brazilije. Tekmovalci za pot potrebujejo v povprečju 25 do 30 dni, tekmujejo pa v 6,5 metrskih jadrnicah, za katere francosko ministrstvo za pomorstvo vsaki dve leti izda posebno dovoljenje – drugače bi bila tovrstna regata zaradi samo enega člana posadke in majhnosti jadrnic protizakonita. V svojih avanturističnih začetkih, katerih del je bil tudi naš Jure Šterk , je dirka vzela kar šest življenj, danes pa je bolj kot avantura vrhunski športni dogodek in jadralci ne umirajo več.

Kaj se je po vašem zgodilo Juretu Šterku?
Za kakršne koli špekulacije imamo premalo podatkov. Odprto je še čisto vse: od tega, da je še na jadrnici, do tega da ga je val vrgel čez krov, kar v južnem oceanu pomeni hiter konec.

Če te vrže čez krov, torej praktično ni rešitve?
Težko. Avtopilot krmari jadrnico po svoje, ti pa, če nisi bil privezan, ostaneš v vodi. V južnem oceanu je voda le nekaj stopinj nad ničlo in čas preživetja je za solojadralce odrešujoče kratek. Tekmovalni jadralci imamo avtopilote, ki jih lahko upravljamo z daljinskim upravljalnikom, kar nam malce razširi možnosti v tovrstnih situacijah. Vendar pravilo ostaja isto kot v hribih. Če nisi privezan, si padca ne moreš privoščiti.

Je na taki poti jadralec na jadrnico privezan?
Ne ves čas, ker to bistveno ovira normalno gibanje po jadrnici. Na vsak način pa je odgovoren solojadralec privezan v težavnih vremenskih razmerah.

Šterka lahko najdejo po naključju ali pa nikoli, je prepričan Mihelin. © Barbara Milavec

 
Avstralci Šterka najprej niso iskali, kasneje so pričeli z iskanjem. Je sploh smiselno? Bi ga morali?
Ne poznam dovolj podrobnosti, da bi lahko komentiral. Kot sem uspel prebrati, Jure ni sprožil satelitskega oddajnika EPIRB, kar pomeni, da je iskanje njegove jadrnice kot iskanje igle v kopici sena.

Kaj človeka žene samega z jadrnico na morje?
Oceansko solo jadranje je zagotovo ena najzanimivejših zvrsti jadranja. Od jadralca zahteva, da je krmar, navigator, kuhar, meteorolog, trimer, psiholog ... vse v eni osebi. Izzivi pa so seveda različni. Meni in Kristianu je bil izziv športen, kako zgraditi projekt, ki nama bo omogočal kosanje z najboljšimi solojadralci na svetu. Na vodi je posledično izziv obvladovanje stresa, ki nastane zaradi želje po rezultatu. Juretove avanture, ki niso bile tekmovalne narave, skrivajo popolnoma drugačne izzive, ki pa jih sam enako težko razumem kot mogoče vi moje.

Po čem se plutje po oceanih razlikujejo denimo od turističnega jadranja po Jadranu?
Plutje po oceanih je v marsičem enostavneje – odkar imamo GPS na primer v navigaciji, količini manevriranja – in obenem zahtevneje v tem, da se je potrebno bolje pripraviti. Ni "zapikov", v katere bi lahko zbežali, ko vreme postane neprijetno, ko se nam pokvari kos opreme ali nam zmanjka hrane.

Povezave z obalo torej ni?
Danes se informacijsko lahko povežemo po svoji volji. Satelitske komunikacije omogočajo surfanje po internetu sredi Atlantika, telefonske pogovore in še kaj. Vendar na obalno infrastrukturo pri odprtomorskem jadranju kratkoročno ne moreš računati.

Hipotetično. Kaj pa klic na pomoč? Se sredi oceana, kljub vsej sodobni tehnologiji, sploh lahko zaneseš na koga, razen nase?

Kratkoročno le nase. Drugače pa, če ravno nisi v modri puščavi južnega Tihega oceana, lahko vedno računaš, da te bo po sproženem EPIRB (satelitskem) oddajniku za primere nevarnosti najkasneje v nekaj dneh nekdo prišel iskat. Na odprtem morju je to najpogosteje kakšna tovorna ladja.

Ste se zavedali vseh nevarnosti, ki prežijo na oceanu, preden ste zapluli vanj?

Čisto vseh najbrž ne. Očitno pa zadosti, da v po šestih letih in 40.000 preplutih regatnih miljah zdaj lahko odgovarjam na vaša vprašanja. Večji del varnosti pri oceanski plovbi se lahko poenostavi na enostavno pravilo: ne padi v vodo! Sploh, če si na barki sam.

Postane tudi samota nevarna?
Seveda. Spremeni te. Ko se vrneš v svoje domače okolje, to neizogibno pomeni težave.
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.