To je treba storiti, ko pogine pes ali maček, globe za kršitelje so visoke

V nadaljevanju preberite:

• Kdaj lahko poginulega psa ali mačko zakopljete na svojem zemljišču?
• Kaj storiti, če je bila žival evtanazirana?
• Kam s truplom, če ga ne želite pokopati doma?

Ko poginejo naši hišni ljubljenčki, sta zadnji stvari, o katerih si želimo razmišljati, administracija in predpisi. Vendar pa je treba tudi po smrti živali z njenim truplom ravnati na ustrezen način, opozarjajo na Upravi za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin (UVHVVR).

Pri tem ni nujno, da je edina možnost veterinarska ambulanta: v določenih primerih lahko lastnik psa, mačko ali drugega hišnega ljubljenčka zakoplje tudi na svojem zemljišču. Vendar pa morajo biti za to izpolnjeni določeni pogoji.

Žival lahko zakopljete doma, a ne kjerkoli

Posamičen pokop poginule hišne živali, ki ga opravi njen imetnik, je dovoljen, če ni suma na obvezno prijavljivo bolezen živali. Prav tako ne sme iti za truplo hišne živali, ki je bilo prevzeto iz vmesnega obrata kategorije 1, kjer je bila opravljena post-mortem preiskava, pojasnjujejo na UVHVVR. Pomembno je tudi, da je lastnik ljubljenčka lastnik zemljišča, na katerem želi opraviti zakop, oziroma ima za to pisno soglasje lastnika zemljišča. Zakopavanja poleg tega ne sme opravljati kot dejavnosti.

Posebna pravila veljajo tudi glede samega mesta pokopa, nadaljujejo na upravi. "Truplo mora biti zakopano tako globoko, da ga ne morejo odkopati mesojede živali. Plast prsti nad truplom mora biti debela najmanj 50 centimetrov."

Zakop pa ni dovoljen na območjih, kjer je v skladu s predpisi o vodah določen najstrožji vodovarstveni režim. Prav tako ga ni dovoljeno opraviti v 100-metrskem pasu okoli objekta za zajem pitne vode, ki je vključen v sistem javne oskrbe s pitno vodo, čeprav zanj ni določen vodovarstveni režim.

Mesta pokopa sicer po besedah UVHVVR ni treba posebej prijaviti ali evidentirati.

Kaj pa, če je bila žival evtanazirana?

Pri evtanazirani živali veljajo podobna pravila, vendar je pomembno, kje je do evtanazije prišlo. Če hišni ljubljenček pogine ali je evtanaziran v veterinarski ambulanti, morajo lastniki truplo tam pustiti, razen če so izpolnjeni pogoji za njegov zakop ali kremiranje.

Profimedia

Če ne želite pokopa doma, obstaja več možnosti

Trupla hišnih živali so po zakonodaji o živalskih stranskih proizvodih uvrščena med snovi kategorije 1. Zato jih ni dovoljeno odložiti na primer v naravo ali med običajne odpadke. Za fizično osebo, ki ne odstrani, ne predela ali ne uporabi snovi kategorije 1 v skladu s predpisi, je predvidena globa od 400 do 1.200 evrov.

To pomeni, da lahko nepravilno ravnanje s truplom hišnega ljubljenčka lastnika tudi precej stane.

Postopek po poginu je načeloma enak za vse hišne ljubljenčke, nekoliko drugače je pri psih in mačkah, saj je treba psa in mačko po smrti odjaviti iz Centralnega registra hišnih živali (CRHŽ).

Pri psu lahko imetnik naroči tudi odvoz trupla s kraja pogina. Pri drugih vrstah hišnih živali pa veterinarsko-higienska služba trupla prevzema samo v veterinarskih ambulantah. Lastnik mora zato žival dostaviti do veterinarske ambulante ali izbrati drug zakonit način odstranitve.

Med dovoljenimi možnostmi je poleg pokopa na lastnem zemljišču tudi pokop na registriranem pokopališču za hišne živali ali kremiranje.

V Sloveniji je trenutno registrirano eno pokopališče za hišne živali, in sicer Pokopališče za hišne živali v Mariboru, ki ga upravlja Pogrebno podjetje Maribor. Preberite tudi, kakšna je grobnina.

Arhiv Pokopališče za male živali Maribor

Pomembna informacija za lastnike je tudi, da veterinarska ambulanta odstranitve trupla poginule ali evtanazirane hišne živali ne sme zaračunati kot posebno storitev. Kot pojasnjujejo na UVHVVR, se zbiranje in odstranitev trupel vseh poginulih živali izvajata v okviru javne veterinarske službe in sta plačana iz proračuna Republike Slovenije.

Kaj se zgodi z mikročipom?

UVHVVR pojasnjuje, da mikročipa praviloma ne odstranjujejo, temveč ostane v truplu in se odstrani oziroma uniči skupaj s truplom v okviru predpisanega postopka ravnanja z živalskimi stranskimi proizvodi oziroma pri kremaciji. Veterinarju mikročipa torej ni treba kirurško odstraniti, nasprotno - trupel se pred oddajo oziroma prevozom ne sme odpirati.

Pa mikročip predstavlja kakršnokoli tveganje za okolje? "Mikročip je pasivni elektronski transponder: nima baterije, sam ne oddaja signala in vsebuje samo identifikacijsko številko, ki jo je mogoče prebrati z ustreznim čitalnikom. UVHVVR nima informacij, da bi bil mikročip poginule živali opredeljen kot poseben nevarni odpadek in ali, da bi bile predpisane posebne zahteve za njegovo ločeno odstranjevanje zaradi varstva okolja," še razložijo sogovorniki.

nina.sprohar@styria-media.si