Treba je imeti dobrega advokata

Kaj ste želeli postati, ko ste bili stari deset let?
Ne vem, morda gasilec. Se ne spomnim.

Na katere (zamolčane) probleme bi moral predsednik še posebej opozarjati?
Najprej je treba zamolčane probleme spoznati, zato bi to težko komentiral. Nekateri so znani že zdaj, nekateri se bodo morda še pojavili, jaz ta trenutek ne bi kaj posebej izpostavljal. Morda kar se tiče povojnih dogodkov, ki so zdaj zelo aktualni – ni nujno, da je to zamolčana stvar, saj se je o njej v zadnjih letih že mnogo govorilo. Država ima svojo dolžnost urediti status ljudi, ki so izgubili življenje v okoliščinah, ki niso bile korektne. Postopki bi zagotovo morali biti drugačni, kot so bili, pa vendar; čas vojne vihre je čas, ko se dogajajo različne stvari, tudi kolaboracija z okupatorjem. Tudi do teh vprašanj velja enak odnos.

Mislim, da je najboljši način, da se ljudje organizirajo v civilna gibanja in na tak način iščejo povezavo med seboj tam, kjer so spravni problemi prisotni. Mislim pa, da uradna politika s svojimi dejanji ne more storiti kaj pametnega. Če pogledate zakon o popravi vojnih in povojnih krivic, je v parlamentu že leta in leta in je bolj pomembno, kdo bo koga prelisičil, kot pa ali se bo problem dejansko vsebinsko lahko rešil. Z neko jasno razmejitveno črto današnjih zakonov pa se zgodovini ne bo dalo prilagajati. Zgodovino je treba pustiti zgodovinarjem, ne pa politiki.

Kakšno pot bi morala ubrati Slovenija za rešitev hrvaško-slovenskega obmejnega spora?
Predvsem modro. Modro in enotno, ti dve strani trenutno manjkata. Ne želim širše razlagati o problemih, ki so v ozadju, ki jih morda javnost ne pozna dobro, od zaščitne ekološko-ribolovne cone, ki lahko v mnogočem vnaprej določi kakršnekoli poizkuse urejanja tega vprašanja s pomočjo tretjih ali na sodišču. O tem je ta trenutek malo govora.  Mislim, da je odločitev tudi glede kopenske meje s Hrvaško, ki je ta trenutek najbolj pomembna, bolj zahtevna in da bi se moralo vanjo vložiti več truda in razčistiti še nekaj pomembnih vprašanj in odprtih točk, in sicer med državama oziroma s pomočjo tretjega. Pogovori se ne morejo enostavno začeti na točki 25. 6. 1991, saj je razlika med takrat in danes tako velika, da zahteva ponoven pregled celotnega območja, tudi kopenske meje.

Torej podpirate to, da bi obe državi izbrali tretjega, arbitra?
Ne, ne gre za to ali podpiram ali ne, pač pa gre čisto enostavno racionalno diplomatsko in politično odločitev, ali je možno doseči dogovor v dvostranskih pogajanjih, sicer je prva možnost, da počakamo. Konec koncev imajo države dolga leta lahko nerešena vprašanja glede mejnih zadev, pa niso v konfliktih, če so seveda politiki, diplomati in ljudje razumni. Ne vidim razloga, zakaj tudi  pri nas ne bi moglo biti tako. Večina incidentov med Slovenijo in Hrvaško v minulih letih ni bila plod resničnih problemov, pač pa so bili pospeševani zaradi določenih razlogov. Če politika, ki je v določenem trenutku odgovorna za reševanje meje, presodi, da čakanje ni več smiselno, potem sta možna tudi arbitraža oziroma posredovanje sodišča. Ampak v tem primeru velja, kot na vsakem sodišču, da je treba imeti dobrega advokata, ki ima dobre argumente, da ne bi slučajno pozneje ugotovili, da je bil zagovor na sodišču tako slab, da ni bilo mogoče zaradi tega zaščititi svojih interesov. Slovenija je praviloma, kadar so ji tretji določali meje, ozemlje izgubljala.

Kako ocenjujete vladne gospodarske reforme zadnjih let v Sloveniji in načrte za prihodnost?
Nekaj dobrih, nekaj slabih, nekaj takih, ki jih sploh ni bilo. Nekaj dobrih posegov na davčnem področju, razumnih, predvsem pa ne ekstremnih. Nekaj nenarejenega, predvsem na področju strukture javne porabe. Tudi politika porabe proračunskih sredstev se ni utemeljila na bolj modernih enciklih: ni važno samo, koliko denarja se porabi, pač pa tudi, ali porabljeni denar prinaša neko dodano vrednost. Na tem področju  je še velik primanjkljaj. Res, da se tega vprašanja ne da rešiti v letu ali dveh, vendar ne vidim pretiranih  naporov, da bi se sploh  začelo s tem.

Aktualno vprašanje – kaj lahko naredi vlada oziroma celotna država za nižanje inflacije, za katero vemo, da je v zadnjih mesecih nekako visoka?
Predvsem se mora nekako zavedati, da je to lahko resni problem in da imamo ta trenutek najvišjo inflacijo v evroobmočju. Ne trdim, da bi Slovenija lahko imela najnižjo inflacijo, saj še lovi razliko v razvitosti za drugimi državami, pa vendarle si ne moremo privoščiti zelo lahkotnega odnosa do nje. Inflacija namreč jemlje kupno moč prebivalstvu, ljudje so verjeli, da gre s sprejemom evra v evropsko integracijo najrazvitejših za način, ki jih ne bo ekonomsko prizadel, ampak jim bo dal možnosti za boljši razvoj in s tem tudi neke ugodnosti za njih same. Ta trenutek mislim, da ni toliko problem sama številčna inflacija, pač pa problem odnosa do tega. Vlada res ne more storiti, karkoli bi si zamislila, kljub vsemu pa mora narediti jasno analizo vzrokov, ki niso samo v sezonski hrani, ampak so globlji. Na osnovi tega ima možnosti, kot vsaka druga vlada, da na področjih, ki jih obvladuje, lahko ukrepa. To pa so fiskalna politika, dohodkovna politika, politika konkurence. Povsod tu ima tudi naša vlada dovolj vzvodov, da lahko na smiselen način, racionalno in s premislekom ukrepa, če je potrebno.

Ali podpirate projekt megazabavišča v Novi Gorici?
Ne.

Zakaj?
Ker je nedomišljen, ker se je osredotočil na ozke ekonomske koristi in stroške, ni pa upošteval vseh izvedenih stroškov, ki bodo s tem nastali. Šele takrat bi lahko ugotovil, kaj je pravi donos tega projekta, torej ne samo denarni donosi in stroški, ampak seveda tudi nedenarni, ki pa se z lahkoto čez nekaj časa pretvorijo v denarne. Recimo socialni problemi, ki lahko s tem nastanejo, so ta trenutek neovrednoteni, čez čas pa to lahko nastane izrazito velik stroškovni pritisk, ker bo treba reševati probleme zasvojenosti in podobnega. Prav zato mislim, da je kot ekonomski projekt nedosledno pripravljen, drugič pa mislim, da je neprimerno, da se posameznim projektom v državi dajejo specifični davčni pogoji. Ko to narediš enkrat, ni več omejitev za vse naslednje.

Kakšno je vaše stališče do privatizacije zdravstva?
Predvsem to, da mi ni jasno, kaj se sploh želi narediti. Naš zdravstveni sistem je bil relativno dobro postavljen z nudenjem primarnih in sekundarnih zdravstvenih uslug. Mnogo tega ni bilo dobro urejenega s stališča financiranja in vrednotenja dela v zdravstvu, vendar to še ne pomeni, da se to lahko reši samo s privatizacijo. Imate javne sisteme zdravstva v svetu, ki delujejo dobro, tako ekonomsko, s stališča financiranja, kot tudi po zdravstveni doktrini. Pri nas je pomanjkljivost predvsem  v tem, da je institucija, ki bi morala nositi glavno vlogo v tem sistemu, zdravstvena zavarovalnica, relativno slabo povezana s tistimi, ki te zdravstvene storitve plačujejo, oziroma ki te storitve potem tudi pridobivajo, to so pa zavarovalnice. Torej odnos med zavarovanci in zavarovalnico je bistveno prešibak. Lep primer, kako ta odnos lahko dobro deluje, ponuja Švedska. Pri nas je to še vedno v zelo rudimentarni, birokratski fazi, podobno kot je tudi ZPIZ glede na upokojence.

Druga stvar pa je, da mora biti osnovni princip, tako v zdravstvu kot v šolstvu,  da ima vsak, ne glede na svoj ekonomski oziroma socialni status, pravico do teh storitev v polni meri. Zato se je treba potruditi z ustreznimi mehanizmi, da bosta ekonomsko ta dva sistema učinkovita, da bosta lahko zagotovila tiste možnosti in pravice, ki si jih ljudje na tej stopnji razvoja pri nas zaslužijo. To pa pomeni nekoliko več sodelovanja pri enostavnejših zdravstvenih storitvah, da bi lahko ljudje dobili bolj zapletene in dražje storitve brez velikega stroška. Populacija se stara, vedno več je ljudi, ki potrebujejo zdravstvene storitve, zato mislim, da je tudi v razdelitvi sredstev zdravstvo, glede na pokojnine in šolstvo, na neki način prikrajšano.

Kaj menite o legalizaciji prostitucije?
Sam se proti postituciji, ker se mi kot vrednota zdi stvar, ki je zavržena. Ker pa je to pojav, ki ga nobena družba doslej v zgodovini še ni uspela izkoreniniti, se mi zdi, da je sam postopek družbenega priznanja najboljše narejen na tak način, da se to legalizira. Konec koncev ravno tako kot druge stvari.

Kaj pa pravica do splava?
Tukaj nimam pripomb glede na zakonodajo, ki velja sedaj.

Kaj v svojem življenju najbolj obžalujete?
Po tolikih letih se naberejo tako napake kot tudi dobre stvari. Ne bom rekel, da sem delal samo dobre stvari, praviloma pa so bile napake plod okoliščin, včasih slabe lastne ocene, nikoli pa nisem napak delal zavestno, zaradi političnega interesa. Bolj zaradi pomanjkanja informacij ali pa okoliščin, ki jih sedaj ne bi posebej razlagal. Če me sprašujete po slabi vesti, je nimam, se pa strinjam, da sem tudi storil napake in mislim, da se to človeku, ki veliko dela, lahko zgodi. Če jih sam s seboj znaš oceniti in se iz tega kaj naučiti, je to že pot k dobremu.

Se spomnite kakšne smešne anekdote iz javnega življenja, v katero ste bili vključeni?
Na mojem področju ni veliko smešnih stvari, če bi vam zdaj želel razlagati o teh stvareh, bi vam moral povedati imena, tega pa ne želim.

Vaša najljubša hrana?
Vedno bolj lahka, rad imam morske zadeve, ribe ali podobno.

Kakšen avto vozite?
Jaz imam v lasti Marcedes A 140, žena pa ima nekoliko večji avto.

Kje in kdaj sta se spoznala z ženo?
V Ljubljani, v študentskih letih.

Kaj znate postoriti v gospodinjstvu in kako si delite delo z drugimi člani gospodinjstva?
Ena od napak, ki jih imam, je, da ne znam kuhati. Postorim pa predvsem tisto, kar potem omogoča ženi, da lahko kuha, kdaj kaj pospravim, posesam. Včasih si tudi kaj zlikam, čeprav nisem velik specialist, včasih  kosim travo. Te običajne stvari.

Ali ste kdaj uživali nedovoljena mamila?
Ne.

Imate poleg golfa še kakšen hobi?
Ja, recimo druženje s prijatelji. Zelo prijeten hobi.

Kateri film vam je najbolj ostal v spominu?
Kaj pa vem. Na kratko mnogi, potem jih pa pozabiš, ker je enostavno tega preveč. Meni je pred leti zelo ostala v spominu knjiga Ime rože, kjer je na poseben način opisano neko zgodovinsko obdobje, zelo inteligentno in z zelo veliko zanimivimi prispodobami. Potem sem šel gledat še istoimenski film in tudi ta mi je bil všeč, gledal sem ga celo dvakrat.

Kakšne so vaše idealne počitnice?
Na Mauriciusu.