Tri mesece sem preživela za rešetkami, to je bilo najboljše, kar se mi je do takrat zgodilo

Danes ste doktorica znanosti, socialna pedagoginja, psihologinja, psihoterapevtka, direktorica Zavoda Planina, le malo ljudi pa ve, da ste bili nekoč tudi sami zavodski otrok in kot brezupen primer celo pristali na cesti. Kako ste sploh pristali v zavodu?

Odraščala sem v delavski družini ki je bila precej disfunkcionalna in v kateri sem imela vlogo grešnega kozla, ki je kriv za vse, tudi za nezadovoljstvo in frustracije staršev. Spomnim se, da nikoli nisem vedela, kaj bo, ko sem prišla iz šole, ali bo vse v redu ali bom tepena in bo kdo kričal name. Imela sem občutek, da sem nezaželena, da me ne marajo in če ti ves čas sporočajo, da je s teboj nekaj narobe to ponotranjiš. Takrat nisem videla drugega izhoda, kot da sem začela bežati od doma in da neham jesti. Na koncu je bilo z mano tako hudo, da sem pristala v bolnišnici na infuziji zaradi povešenih ledvic, od tam pa so me odpeljali v enoto za intenzivno otroško in mladinsko psihiatrijo.

Leonida Zalokar Saša Despot

Iz katere so vas po nekaj mescih zdravljenja dobesedno vrgli ven?

Stara sem bila dvanajst ali trinajst let, bila sem še zelo naivna in nisem imela pojma o drogah. Tam pa je bilo vsega na pretek. Večina otrok je bila starejših od mene, sama pa sem bila že tako samodestruktivna, da sem metala vase vse, kar mi je prišlo pod roko, edino igle se nikoli nisem pritaknila, ker sem se jo bala. Imeli smo razne individualne in skupinske terapije in še danes ne razumem, kako to, da ni nihče opazil, da smo bili pogosto vsi povsem zadeti.

Potem sem nekoč spet nekaj vzela, ne spomnim se kaj, in razbila celo sobo. Nihče me ni ustavil, nihče ni prišel v sobo, spomnim se, da sem potem zaspala v vseh teh razbitinah. Naslednji dan so me pospremili do dr. Mravljeta, ki je rekel, da se ne ukvarjajo s takšnimi otroki, kot sem jaz, in so me izključili iz oddelka.

Strokovni center Planina Saša Despot

Ste mu to kdaj omenili, ko ste se dosti kasneje srečali z njim kot  direktorica Vzgojnega doma Planina?

Sem. Ampak to je pri nas sistemski problem. Na pedopsihiatriji še danes ne obravnavajo težko obvladljivih in zelo nasilnih otrok, ki zato pogosto pristanejo celo na zaprtih oddelkih psihiatrije za odrasle, kar je nesprejemljivo. 

Kam ste pa potem šli, ko so vas vrgli na cesto?

Nisem se hotela vrniti domov in danes se ne spomnim več, ali me nihče ni prišel iskat ali sem šla ven kar sama in sem tavala po parku dokler me nista opazila policista in me odpeljala domov. Tam sem bila spet kaznovana in sem takoj, ko sem lahko, ponovno pobegnila. To je postal začaran krog, jaz sem bežala, policisti so mu ujeli, pripeljali domov in jaz sem ponovno zbežala. Na koncu so me celo iskali z Interpolom.

Leonida Zalokar Saša Despot

Pa vas nikoli nihče ni vprašal zakaj bežite?

Ne spomnim se, da bi me kadarkoli kdo kaj vprašal. Pa tudi če bi me, sem bila takrat tako polna besa, jeze, frustracije, tesnobe, sramu, da ne vem, če bi jim sploh znala povedati.

Kje ste se pa skrivali?

Večinoma pri nekem mojem sorodniku, starejšemu bratrancu, ki je poznal družinsko situacijo in ni imel srca, da bi me prisilil, naj grem nazaj. Žal je kasneje storil samomor.

Leonida Zalokar Saša Despot

Potem ste na koncu pristali v zavodu?

Po enem izmed pobegov so me policisti odpeljali v Mladinski dom Jarše. Stara sem bila štirinajst ali petnajst let in takrat so imeli v kletnih prostorih sprejemnico oziroma t.i. triažo, kjer so bile rešetke. Od tam resnično nisi mogel pobegniti in to je bilo dejansko nekaj najboljšega, kar se mi je do takrat zgodilo, ker bi drugače spet pobegnila. Takrat sem bila že tako samouničevalna, da mi je bilo vseeno, ali živim ali ne. Z nami so se ukvarjali  vzgojitelji, prvič v življenju sem imela občutek, da je nekomu mar zame in po treh mesecih sem se dovolj umirila, da sem lahko šla v skupino deklet. Res pa je, da je bilo to zame še vedno preveč svobode, zato smo z dekleti spet začele bežati, vedno na morje. In vedno so nas našli in pripeljali nazaj v zavod.

Kaj pa je bila točka preobrata, da ste nehali bežati in spremenili življenje?

Streznilo me je to, da mi je matični vzgojitelj rekel, da z menoj ne morejo več delati in da me bodo premestili v zavod v Višnjo goro. Tega sem se ustrašila, ker sem vedela, da so tam možni samo poklicni programi, govorilo se je tudi, da so tamkajšnja dekleta zelo nasilna. Tako sem se ustrašila, da sem se v trenutku umirila in nehala bežati.

Leonida Zalokar Saša Despot

Koliko pa  je k temu prispevalo delo strokovnih delavcev z vami?

Za večino vzgojiteljev ne bi mogla reči, da so imeli kakršen koli pozitiven vpliv name. Če danes pogledam nazaj, je takrat tam delalo precej ljudi, ki sploh ne bi smeli delati v takšnem zavodu. Z gojenci niso vzpostavili stika, vse samo teorija, ki ni delovala v praksi.Treba je vedeti, da smo otroci, ki prihajamo iz takšnih družinskih okolij, izjemno senzibilni, imamo zelo občutljive antene in hitro vemo, kdo laže, kdo je neiskren, kdo se pretvarja in kdo je prepotenten. Vsi smo vedeli, kdo prihaja v službo pijan, kdo ima s kom afero, kdo prihaja v posteljo k nočnemu vzgojitelju. Kako naj resno jemlješ nekoga, ki ni kredibilen oziroma bi moral najprej delati na sebi, da bi mu sploh dovolili delati z otroki. 

Edina oseba, ki se nas je takrat dotaknila je bil vzgojitelj Jože Peklaj, pri katerem si imel občutek, da ga res zanimaš, ki je imel ciljana vprašanja, ki so ti dala misliti. Pred njegovimi vrati je bila vsak dan kolona gojencev, ki so želeli govoriti z njim, kar drugemu osebju ni bilo všeč, zaradi tega je moral doživeti veliko neprijaznih in pikrih pripomb, celo nam so govorili grde stvari o njem.

Strokovni center Planina Saša Despot

Kako pa je potem prišlo do tega, da ste iz zavodskega otroka postala sama direktorica zavoda s kupom nazivov in celo doktoratom?

To je dolga zgodba. Že med bivanjem v zavodu sem se odločila, da se hočem v odraslosti tudi sama ukvarjati s težavnimi otroci, samo drugače, kot so se ukvarjali oni. Do osemnajstega leta sem obiskovala gimnazijo, vendar je nisem dokončala, ker sem šla raje delat. Bila sem sobarica, graverka, varnostnica, vse mogoče, ampak na neki točki sem dojela, da bi bilo vseeno dobro imeti izobrazbo. Zato sem ob delu naredila maturo, se vpisala v višjo šolo za socialno delo, potem diplomirala, magistrirala in kasneje še doktorirala s področja socialne pedagogike, opravila dvosemestrski specialistični študij otroške in mladostniške psihiatrije in pred kratkim še magisterij iz psihologije.

Ko ste se res začeli ukvarjati z otroci s čustvenimi vedenjskimi motnjami ste odločili tudi za študij psihoterapije. Zakaj?

K temu je prispeval vzgojitelj Jože Peklaj, ki sem ga omenila prej. Ko sem bila še v zavodu, je študiral geštalt psihoterpaijo in je tudi z nami izvajal določene tehnike. Zato sem želela poskusiti tudi samama, poleg tega sem morala med študjem tudi sama čez terapevtski proces. Vendar sem po štirih letih študije te modalitete ugotovila, da mi je bližje transakcijska analiza in se izobrazila zanjo. Ko pa sem začela raziskovati zakaj običajni pristopi pri nekaterih najtežje obvladljivih otrocih ne delujejo, sem odšla še v London, kjer sem se izobrazila v vedenjsko kognitivni in dialektično vedenjski terapiji. Zanimivo pa je, da se lahko tam teh terapij učijo vsi profili, ki se ukvarjajo z otroki, psihologi, socialni delavci, pedagogi in jih celo pozivajo, naj to storijo, saj veljata za izjemno uspešni pri tej najtežji populaciji otrok, pri nas pa se propagira, da ju lahko izvajajo samo psihologi, ker želijo vse ohraniti v svojem vrtičku. Naše osebje je izobraženo tudi v tej smeri. 

Leonida Zalokar Saša Despot

Ko ste prevzeli Vzgojni zavod Planina je bil ta v grozljivem stanju in tik pred zaprtjem. Kako vam je uspelo zgolj v nekaj letih narediti zavod, ki je danes zgled uspešnega in strokovnega zavoda ne samo v Sloveniji temveč tudi zunaj nje?

Najprej sploh nisem želela sprejeti tega mesta, saj sem imela že ponudbo za drugo službo. Zavod je bil takrat na dnu, gojenci so ga deloma razbili, celo požgali, notri je bilo samo še dvanajst otrok, veliko vzgojiteljev je odšlo. Težava je bila tudi v tem, da se je nekatero osebje celo spajdašilo z gojenci in so se z njimi zadevali, risali grafite in ga drugače uničevali. Ti delavci so morali tako ali drugače oditi, ostali pa smo se skupaj zavezali, da bomo zavod spet postavili na noge.

Sklicala sem gojence in jih obvestila, da je konec permisivnega pristopa, ki je bil v uveljavi do takrat in da bodo morali med drugim sami plačevati za škodo, ki jo bodo povzročili. Poklicala sem tudi vse starše in jim povedala, da je sedaj drugačen red in da bodo morali pri tem sodelovati tudi oni. Spomnim se očeta enega najbolj neobvladljivih otrok v zavodu, ki mi je olajšano rekel: "Hvala bogu, zakaj ste čakali tako dolgo?" So bila pa naslednja tri leta ena najtežjih v mojem poklicnem življenju. Delala sem sedem dni na teden brez dneva dopusta. 

Leonida Zalokar Saša Despot

Tudi danes pogosto pravite, da smo kot družba veliko preveč permisivni in da s tem škodimo otrokom. Med drugim tudi zagovarjate, da bi bilo treba znižati mejo kazenske odgovornosti, ki je trenutno 14 let. Nekateri vam očitajo, da želite zapirati otroke.

To je sprevračanje dejstev, s katerimi kažejo svojo nevednost in nepoznavanje stroke. V Švici je na primer ta meja 10 let. To ne pomeni, da desetletnike pošiljajo v zapor, temveč da je država vzpostavila mehanizem, pravno podlago, ki omogoči, da lahko začnejo z obravnavo hudo nasilnih otrok, pa tudi njihovih staršev, ki so pri tem dolžni sodelovati. Lahko da gre za programe nenasilne komunikacije, starševske programe, terapije, tisto, kar je najbolje glede na naravo motnje.

Pri nas pa imamo otroke, mlajše od 14 let, ki vedno znova počnejo huda dejanja, ki imajo naravo kaznivih dejanj, celo večkratna posilstva, pa jim nihče ne more nič in lahko to nemoteno počnejo še naprej. In te otroke je treba ustavit, nekaterim pa tudi omejiti gibanje, če kljub vsem terapevtskim dejanjem ne prenehajo z vedenjem, ki ogroža druge. Če pogledate srbski primer trinajstletnega Koste, ki je ubil devet učencev, so strokovnjaki prišli do zaključka, da verjetno ne bo nikoli prišel iz psihiatrične bolnišnice, saj je prenevaren za druge.

V naši dobi deklarirane deinstucionalizacije bi morali upoštevati, da obstaja več kategorij otrok in mladostnikov in da so med njimi  tudi takšni, ki so preveč nevarni, da bi živeli med drugimi. Nevarno je tudi prepričanje, da neobladvljivi in nasilni otroci z raznimi motnjami izhajajo zgolj iz družin z nizkim socioekonomskim statusom ali intelektualnimi primanjkljaji, saj se veča odstotek otrok, ki prihajajo iz družin, kjer imajo vsega dovolj, pa kažejo isto kliničino sliko.  

Leonida Zalokar Saša Despot

Nekateri nočejo verjeti, da so majhni otroci sploh lahko tako zelo nasilni da ogrožajo sebe in druge. Čeprav imamo vse več dogodkov, ki kažejo drugače.

Vse evropske države z izjemo Slovenije že vsaj petnajst let zaznavajo skupino otrok z brezčutnimi in neobčutljivimi potezami. Študij, ki govorijo o psihopatskih potezah pri otrocih je res veliko. Gre za otroke, ki ne občutijo krivde ali obžalovanja, ki niso empatični, ki so izjemno nasilni in nevarni in pri katerih običajni terapevtski pristopi ne delujejo. Raziskave se pokazale, da se lahko takšne poteze pojavijo že pri treh letih, pa tudi kako pomembno je, da to čimprej opaziš in se začneš s tem ukvarjati.

Pri nas pa še vedno najdeš določene akademike in strokovnjake, ki navajajo da se otrokom do osemnajstega leta ne sme postavljati diagnoz, zato ti ne dobijo pravočasne in ustrezne obravnave. Študentje nam na primer sporočajo, da jih na oddelku za socialno pedagogiko učijo, da je beseda motnja  preveč stigmatizirajoča, da se ne sme uporabljati, da je treba takšne otroke samo razumeti in biti sočutni, da so žrtve razmer. Takšni otroci lahko ustrahujejo in mučijo domače, sošolce, učitelje in na koncu tak otrok ostane v šoli, tisti, ki jih ustrahuje, pa so doma, ker si vanjo ne upajo več. Paradigma, da so vsi nasilni otroci žrtve slabih psihosocialnih razmer, da so sami žrtve nasilja, je v osnovi povsem enoznačna in dokazano zgrešena.

Strokovni center Planina Saša Despot

Nam lahko poveste primere? Ti otroci pogosto končajo v vašem zavodu.

O konkretnih primerih ne morem govoriti, toda to so otroci, ki so se z nožem spravili na mamo, babico, brutalno mučili sovrstnike, tudi ubijali in pogosto zverinsko mučili živali. Trenutno veljavne humanistične metode pri nas, ki kot rešitev vidijo zgolj pogovor, razumevanje in sočutje, pri njih dobesedno ne delujejo, ker potrjuje tudi stroka iz tujine. Zato bi vse te naše akademike in teoretike, psihologe in pedagoge, ki so tako kritični do ukrepov, ki bi jih ti otroci potrebovali, vljudno povabila, naj gredo na teren, naj delajo s temi otroki, saj je potreba velika, čedalje več jih je. 

Naj gredo ven izza katedrov in iz foteljev in sami delajo s priporočili, ki jih navajajo v medijih in naj v praksi preizkusijo svoje teorije in jih nato še evalvirajo, tako kot to počnemo v zavodu. Pri tem pa morajo v programe pomoči tako kot mi brezpogojno sprejeti vse otroke, torej tudi tiste, ki ne sodelujejo, ki niso motivirani, ki so odkrito kljubovalni in zelo nasilni, pa tudi njihove starše.

Sedaj je namreč tako, da je pri nas v veljavi  kup teorij, ki jih v praksi v resnici ni nihče preveril. Na koncu pa mi dobimo v zavod otroka, ki je star že šestnajst let in so za njim že desetletja obravnav raznih institucij, številnih psihologov, socialnih delavcev in drugih, v njegovem spisu pa lahko najdem tudi pet ali več povsem različnih diagnoz, pet različnih priporočil in pet različnih mnenj. 

To je tudi eden od razlogov, da sem se odločila še za študij psihologije saj sem se želela v to bolj poglobiti. Pa tudi, da lahko sedaj še z večjo kredibilnostjo trdim, da so nekateri testi, ki jih pri nas uporabljajo psihologi že povsem zastareli, neprimerni in ponekod drugod celo prepovedani. 

Kako pa neobvladljive in nasilne otroke  obvladate v zavodu?

Otroka, ki  je nevaren, ki ti prileti z nožem in morilskim pogledom moraš ustaviti. Ob njih mora biti vedno osebje, kar pomeni, da ga takrat dva objameta in držita, tako da ne more ničesar storiti. Včasih ga morata tako objemati tudi tri, štiri ure in naše osebje je pogriženo, zbrcano, popljuvano, toda mirno, saj so za to izobraženi. Čeprav se je že zgodilo, da smo morali reševati strokovno delavko. Nekoč sem zaslišala v njeni pisarni hrup, pohitela sem tja in sem jo našla na tleh, vso rdečo v obraz, ob njej pa trinajstletno deklico, ki jo je dušila. Nekako sem jo pripravila do tega, da je spustila prijem, tako da se je srečno končalo.

Leonida Zalokar Saša Despot

Ena od stvari, ki ste jih uvedli, je tudi izvenbolnišnici oddelek, ki deluje v zavodu.

Vedeti morate, so otroci v našem zavodu produkt primankljajev v drugih resorijih. Pri nas imamo tri kategorije otrok. Tu so zlorabljeni otroci, sirote, pa tudi otroci, ki imajo čustveno vedenjske težave zaradi družinske situacije. Ti so lahko stari tudi sedem ali osem let in za te bi že zdavnaj morali uredit drugačne domove ali kašne stanovanjske enote, ker tu ni hujše patologije.

Potem imamo tudi najhujše primere nasilnih otrok, ki so nevarni tako nam kot družbi, med njimi so tudi otroci, ki se jih starši preveč bojijo, da bi šli domov. Potem pa imamo še tretjo kategorijo, to so otroci in mladostniki s psihiatričnimi motnjami, npr. psihozami, ki bi v resnici potrebovali temeljito zdravstveno oskrbo in druge programe.

Na srečo smo imeli psihiatrinjo, ki je ugotovila, kako veliko je pri nas bolnih otrok, ki pa jih ne sprejmejo na pristojne oddelke, ker so prenevarni, neobvladljivi ali nasilni in takrat smo z njeno pomočjo uvedli izven bolnišnično enoto, poimenovano  pedagoško-medicinski model obravnave in zaposlili medicinsko osebje, tako da imajo ti otroci ustrezno obravnavo kar v zavodu in nam ni treba več dvakrat dnevno klicati policije in reševalcev.

Ampak to je osamljen primer in tudi drugače ste ena redkih, ki zelo glasno in tudi neprizanesljivo govori o sistemskih napakah ravnanja z otroci.

Nisem edina. Vsak dan me kličejo ravnatelji, socialni delavci, psihologi, starši in številni drugi profili,  ki mi pravijo, da se strinjajo z mojo kritiko sistema in kaj bi bilo potrebno storiti, a si ne upajo javno spregovoriti, da ne bi bili še oni deležni takšnih napadov, kot sem jih včasih sama. Vendar dokler bom tukaj na prvi fronti liniji stala z otroki, ki potrebujejo pomoč, preprosto ne bom tiho.

irena.pan@styria-media.si