Kako se počutiš?
Kot kripelj bataljon (smeh). Ne. Odlično, glede na bolečine, ki sem jih preživljal zadnje dni.
Kakšne bolečine?
Iz dneva v dan sem imel več žuljev in bolj so bili boleči, zaradi česar sem podzavestno spreminjal način teka. Posledično so se začele pojavljati poškodbe na mišicah. Skušali smo jih sanirati sproti, ampak z vsakim ukrepom so sledile nove težave. Šesti dan sem razmišljal, da bi odstopil, pa nisem mogel. Gnale so me spodbudne besede ekipe, prijateljev, ki so me spremljali. Nisem jih mogel razočarati.
Zakaj si se lotil rekorda?
Šlo je za dolgoletni izziv. Hotel sem se preizkusiti, preveriti učinkovitost vse te vadbe, ki sem jo opravil in prestal zadnja leta. V Sloveniji ne poznam težjega izziva, kar se gorskega ultramaratonstva tiče.
Za kako težak izziv gre?
Proga je baje dolga 635 kilometrov. Traso naj bi z GPS-napravo izmeril neki tujec. Začel sem v Mariboru. Pot me je vodila prek Pohorja, Koroških hribov, Kamniško-Savinjskih Alp, Julijskih Alp, Notranjske do Ankarana. Vmes so številni vrhovi; Raduha, Grintovec, Stol, Triglav, Jalovec, Nanos. Povprečno sem bil na poti 13 ur dnevno. Prvih šest dni sem večinoma tekel, zadnje tri dni pa zaradi poškodb predvsem hodil.
Podrl si rekord?
Prejšnji je znašal 11 dni. Deset, če odštejem dan, ki sta ga Marko Dovjak in Franc Kavčič izgubila zaradi slabega vremena. Jaz sem potreboval 8 dni, 14 ur in 45 minut.
Je bilo pred startom kaj dvomov ali treme?
Ne, bil sem tako dobro telesno in psihično pripravljen, da sem komaj čakal začetek. Nisem pa pričakoval kalvarije s poškodbami. Marsikateri dan sem začel v solzah. So me pa spremljali najboljši slovenski gorski tekači in ultramaratonci, tako da mi je bilo lažje.
Je kaj rezerve v času?
Zame vsaj pol dneva. Tak je bil tudi načrt, če ne bi bilo poškodb.
Kako naprej?
Za regeneracijo bom potreboval okrog dva tedna. Predvsem za sanacijo poškodb. Fizično se dobro počutim. Pozimi me najverjetneje čaka svetovno prvenstvo v turnem smučanju.
