Bil je dramaturg in gledališki režiser, lektor prvega slovenskega zvočnega filma Na svoji zemlji in do upokojitve leta 1980 lektor v ljubljanski Drami.
Od leta 1950 do 1994 je jezik in govor poučeval tudi na akademiji za gledališče, radio, film in televizijo in na teološki fakulteti.
Ob tem je dramatiziral literarna dela in napisal gledališke in radijske igre Veliki slovenski pasijon, Večer v čitalnici, V Stritarjevem salonu, Soldaški mizerere in druge. Še posebej plodno je bilo sodelovanje s slovenskim radiem v Trstu, je poročal radio.
Razmišljanja o gledališču, književnosti, kulturi in slovenstvu je strnil v več esejističnih knjig Živa slovenščina, Upanje, Spet upanje, Klici, Slovo, Položaj slovenske gledališče omike 1941-1945 ter Zapisi (1937-1947). Moči in lepoti Prešernovega verza pa je posvetil knjige Prešernova vera, Mavrice, Čisti svit in Prešeren na Silbi.
Mahnič se je rodil 23. septembra 1919 v Bohinjski Bistrici. Leta 1942 je diplomiral na filozofski fakulteti v Ljubljani, piše na spletni strani sigledal.org.
dezurni@zurnal24.si
