Delavec iz Nove Gorice, star 49 let, ki je želel ostati neimenovan, je bil do marca, ko mu pogodbe za določen čas niso več podaljšali, zaposlen v vipavskem podjetju Mark sistem, dejansko pa je delal za partnersko podjetje v Italiji. Njegova osnovna plača je bila 470 evrov bruto. “Šest evrov in pol, kolikor mi je bilo obljubljenih na uro, sem zaslužil šele z nadurami, prehrano ter prevozom na delo. Italijan je zame plačal 12 evrov na uro. Bil sem zaveden. Ko sem se pritožil, mi je šef odvrnil, da je taka pogodba. Ali se strinjaš ali greš,” razloži.
Sodelovanje. Bojan Kramar, sekretar Območne organizacije ZSSS Primorska in Notranjska, pojasnjuje, da imajo s CGIL o sodelovanju s sindikatom gradbeništva sklenjeno pogodbo. Predstavnik vsak četrtek v novogoriški pisarni sprejema slovenske delavce, ki delajo v Italiji. Sindikat trgovine in gostinstva bo začel svetovati ta mesec, sodelovanje pa nameravajo razširiti na sindikata prometa in lesarstva. S CGIL sodelujejo tudi v Obalni sindikalni organizaciji Koper – KS 90.
Pove, da je bilo delo v proizvodnji stolov zelo težko, italijanski šef celo nasilen, med delavci pa nobenega Italijana. Zdaj je
brezposeln.
Goran Lukič iz Zveze svobodnih sindikatov Slovenije (ZSSS) pravi, da primer kaže na krčenje socialne varnosti na račun konkurenčnosti. “Lahko bi potegnili vzporednico z bosanskimi delavci, napotenimi v Slovenijo,” razlaga in opozarja na damping, saj sta z napotenim delavcem služila tako slovenski delodajalec kot italijanski partner. Delodajalec Karlo Krečič odgovarja, da so prvi dan razčistili, koliko bo plačan in za kakšno delo: “Podpisal je, da se strinja.”
Na zavod v Italiji
V novogoriški službi zavoda za zaposlovanje opažajo, da se v zadnjem obdobju v evidenco brezposelnih prijavlja vse več ljudi, ki so bili zaposleni v Furlaniji - Julijski krajini, predvsem v transportu in kovinski industriji. Igor Castellani s patronata Inca sindikata CGIL pa opaža, da se delavci, ki imajo v Italiji stalno prebivališče, na zavod prijavljajo v Italiji. “Pri meni iščejo pomoč skorajda vsak dan, na zavod pa se jih je že prijavilo več sto. Zaposleni so bili predvsem v gradbeništvu in lesni industriji. Najhuje je bilo v Maniagu v provinci Pordenone, kjer so številna podjetja, ki so zaposlovala veliko Slovencev, propadla.”
Po besedah Mirele Pekice s koprskega zavoda za zaposlovanje povpraševanja po slovenski delovni sili v Italiji sicer že nekaj časa skorajda ni. Euro Brozič z Obalne sindikalne organizacije Koper pa opaža, da se je zmanjšalo tudi povpraševanje po gospodinjskih pomočnicah, ki v Italiji sicer v glavnem delajo na črno.
