Slovenija
61 ogledov

Volk v ovčji preobleki

Aretacija bo žrtvam vrnila nekaj dostojanstva, pravi Vesna Švab z ljubljanske ps Žurnal24 main
Malo verjetno je, da je lahko Radovan Karadžić v svoji alternativni praksi, kakršnakoli je že bila, naredil karkoli dobrega, je prepričana psihiatrinja Vesna Švab.
 
 

Žalovanje za nasilno umorjenimi je mogoče zaključiti le potem, ko se krivce kaznuje.

 
Nekdanjega voditelja bosanskih Srbov Radovana Karadžića, ki so ga srbske oblasti prijele v ponedeljek, bodo najverjetneje do konca tedna predali haaškemu sodišču. O tem, kakšen pomen imata aretacija in sojenje za žrtve vojnih zločinov, smo se pogovarjali z Vesno Švab z ljubljanske psihiatrične klinike. Zanimalo nas je tudi, kakšne lastnosti mora imeti oseba, da lahko stori tako hud zločin, kakršnega je obtožen Karadžić.

Kakšen pomen ima aretacija
Karadžića za sorodnike žrtev v Sarajevu in Srebrenici?
Žalovanje za nasilno umorjenimi je mogoče zaključiti le potem, ko se krivce kaznuje. Karadžić je eden izmed krivcev in verjetno je, da so svojci žrtev začeli upati, da bodo krivci kaznovani. Kaznovanje bi lahko omogočilo normalen proces žalovanja. Od žrtve se ni mogoče posloviti, če ne morejo dobiti zadoščenja za prestana grozodejstva.

 
 

Posledice vojnih travm so po mnenju številnih strokovnjakov tako hude, da jih ne bo mogoče preboleti še nekaj generacij.

 
Kaj bodo za žrtve vojne pomenila pričanja na sojenju proti obtoženemu?
Srečanje z zlom množičnih pobojev spremeni življenje posameznika za vedno. Žrtve potrebujejo priznanje za trpljenje, ki so ga preživele. Prestano travmo je treba opisati in priznati v celoti, da se lahko ponovno vzpostavi vsaj osnovno, bazično zaupanje v pravico in pravni red, ki zagotavlja socialno varnost. Če je zločinec na prostosti, varnosti ni.

Kakšne so lahko za posameznika in skupnost posledice takšne travmatske izkušnje, kot je bila vojna na območju nekdanje Jugoslavije?
Posledice vojnih travm so po mnenju številnih strokovnjakov tako hude, da jih ne bo mogoče preboleti še nekaj generacij. V balkanski vojni so tisoči pričali ali izkusili travmo ter bili izpostavljeni ekstremni deprivaciji, zlorabam in nasilju. Izgubili so nadzor nad svojim življenjem ter vero v njegov smisel. Doživeli so torej posttravmatski stresni sindrom, ki se kaže z depresivnostjo, podoživljanjem travmatskih dogodkov, samomorilnostjo, tesnobo, nespečnostjo, paniko in drugimi simptomi. Ta doživetja lahko, če ni pomoči (in pomoči pri večini ne more biti, ker je bilo ljudi s travmatsko izkušnjo preveč), spremenijo osebnost, postanejo kronična in omejijo človeka pri njegovem funkcioniranju za vse življenje.

 
 

Ob aretaciji in sojenju se vzpostavijo pogoji, da se ogorčenje usmeri na odgovorne posameznike namesto na celo etnično skupino, začne se vračati vera v pravičnost in vsaj deloma se zadosti potrebi po maščevanju.

 
Kako dolgotrajne so lahko posledice?
Očitki, trpljenje in gnev se prenašajo s staršev na potomce, tudi če se o travmi ne govori. Ponižanja, izgube in strah določajo družinske in druge odnose. Če s sovraštvom ni mogoče opraviti, se skupaj z nezaupanjem do drugih etničnih skupin prenaša na naslednje generacije. Posledice so nepredvidljive.

Kaj najbolj prispeva k pomiritvi žrtev s preteklostjo?
Po preživetih vojnih travmah in izgubah se prizadeti niso mogli vrniti v normalno življenje, saj jim je bila odvzeta osnovna življenjska varnost in zaupanje v temeljne človeške vrednote. Okrevanje po travmi se lahko začne takrat, ko se začne krepiti moč preživelega in ko ta ponovno vzpostavi zaupne in varne odnose z drugimi ljudmi. Takrat se čas lahko premakne naprej, znova se vzpostavi občutek smiselnosti življenja in bazičnega socialnega zaupanja. Ob aretaciji in sojenju se vzpostavijo pogoji, da se ogorčenje usmeri na odgovorne posameznike namesto na celo etnično skupino, začne se vračati vera v pravičnost in vsaj deloma se zadosti potrebi po maščevanju. Za proces zdravljenja po travmi je ključno, da se določijo krivci. Aretacija in sojenje vrneta žrtvam nekaj dostojanstva. Do sprave pa je pot še dolga.

 
 

V alternativnih zdravljenjih je veliko prostora za to, da se naredi kaj dobrega, pa tudi dovolj prostora za zlorabe in različne oblike psihološkega nasilja nad pacienti. Vprašanje je, kaj je Karadžić sploh delal in če je sploh kaj delal.

 
Kako je mogoče takšno protislovje, da je oseba, ki je obtožujejo najhujšega zločina nad človeštvom, na drugi strani opravljala službo v dobro ljudi?
Ker je Karadžić funkcioniral na način, da je brez krivde ali sramu povzročal neznosno trpljenje drugim, je malo verjetno, da je lahko naredil v svoji praksi, kakršnakoli je že bila, karkoli dobrega. V alternativnih zdravljenjih je veliko prostora za to, da se naredi kaj dobrega, pa tudi dovolj prostora za zlorabe in različne oblike psihološkega nasilja nad pacienti. Vprašanje je, kaj je sploh delal in če je sploh kaj delal.

Ali mora imeti oseba, kot je Karadžić, kakšne posebne karakterne lastnosti, da lahko stori tako hud zločin?
Vojni zločinci (Hitler, Stalin) in drugi ljudje, ki so neobčutljivi za trpljenje drugih, so sposobni načrtovanega uničevalnega vedenja, seveda v različnem obsegu glede na svoje možnosti in cilje, ki si jih zastavijo v življenju. Osebnostna lastnost, značilna za te redke posameznike, je popolna neobčutljivost za druge in usmerjenost k zadovoljevanju lastnih potreb, koristi, povečevanju lastne moči in oblasti, pri čemer ne omahujejo pri odstranjevanju ovir.
Komentarjev 0
Napišite prvi komentar!

Za komentiranje je potrebna prijava/registracija. Če nimate uporabniškega računa, izberite enega od ponujenih načinov in se registrirajte v nekaj hitrih korakih.