Humanitarec Tomo Križnar, ki je kot otrok imel največ pištol v Naklem, a se mu je na kriznih žariščih zmešalo v popolnoma drugo smer. Kdaj gre spet v Darfur, ne pove.
Kako človek ob takšni bolečini, kot jo čutite vi, sploh ostane pri sebi?
Yes, yes. Najhuje je, ker nočeš obremenjevati drugih. Največ energije porabim, da skrivam to bolečino. Če tulim in jokam, bom vsem šel še bolj na živce, zato se poskušam obvladovati. In ker verjemem, da to, kar pride vame, mora tudi ven, poskušam slabe izkušnje zbalansirati z dobrimi in hodim vsak dan teč. Ko tečem, gledam, kako je narava popolna. To me očisti in vidim ne samo tisto, kar je narobe, ampak tudi, kar je dobro.
Pravite, da tudi vi bežite. Pred čim?
Pred zavestjo, da je svet sicer res videti čist, a v resnici bolj umazan in zmeden, kot je bil kadarkoli v zgodovini.
Kako to, da ne živite v Afriki?
Zato, ker je tu moja družina, ker imam tu svoje korenine in ker je tu mogoče narediti več kot v Afriki.
Se vam ne zdi, da bi se lahko angažirali tudi v Sloveniji?
Angažiram se za pravice otrok v Sloveniji, ki so po besedah varuhinje človekovih pravic najbolj kršene, in to prav od tistih, ki bi jih morali varovati. To so sodišča, sodni izvedenci, centri za socialno delo in druge inštitucije, ki se ukvarjajo z otroki. To je treba spremeniti, omogočiti skupna skrbništva, družinska sodišča in mediatorje, ki bodo posredovali v sporih. Nič od tega nimamo, ker držijo to v rokah lobiji neofeministk, ki so se popolnoma izrodile od svoje prvotne vloge.
Ki je?
Zagotovo to, da si izborijo pravice, ampak zdaj, ko že imate nekaj pravic, jih pa izkoriščate za to, da se drži za jajca očete, ki imajo veliko manj pravic kot matere.
Govorite iz osebnih izkušenj?
Ja. Prejšnji teden sem bil obsojen, ker sem udaril prijateljico, oziroma sem bil obsojen grdega vedenja, brez dokazov. Bil sem obtožen spolne zlorabe lastne hčerke, brez dokazov. Tri leta so se spravljali name, v stilu “kdo pa misli, da je, v Sloveniji bomo mé komandirale”. Kakšno skupno skrbništvo, kakšni mediatorji! Vedno je treba zaščititi žensko, vemo pa, da niso nasilni samo moški.
Kdaj greste spet v Darfur?
Tega pa ne bom povedal, samo izginil bom, ker na ambasadi na Dunaju podrobno spremljajo vsak naš korak.
Mislite, da vam bo, če boste spet padli v godljo, Danilo Türk prav tako pomagal kot Janez Drnovšek?
V tretje gre rado (smeh). Ne vem, za probat’ je!
Vaše orožje sta kamera in fotoaparat. Ste v rokah kdaj držali pištolo?
Do svojega 18. leta sem imel največ pištol v Naklem. Noben otrok jih ni imel toliko. Takrat sem si obljubil, da bom z vso svojo prvo plačo kupil pištole, ta prave, potem pa se je vse spremenilo. Na kriznih žariščih se mi je zmešalo čisto v drugo smer.
Z Majo Weiss ste posneli dokumentarec Dar Fur – Vojna za vodo. Ste bili tudi sami kdaj žejni?
Ja, večkrat.
Prav v Darfurju?
Tudi v Darfurju. Tam voda je, ampak ti od nje otečejo bezgavke, še preden doseže želodec. Žejni smo bili v Avstraliji, ko smo ostali v slani divjini in smo se komaj rešili. Takrat sem si rekel, da, če bom imel pri sebi tri litre vode, ne bom nikoli več tarnal.
Pripravili ste tudi dobrodelni koncert za Darfur. Kako so se glasbeniki odzvali
vabilu?
Čudovito. Ganljivo je, kako so bili popolnoma vsi pripravljeni sodelovati. Občutljive duše. Evo umetnike, evo njihovo nalogo; inspirirati morajo, pomagati ljudem, to so guruji, vrači, šamani. Vsi prostovoljci, ki so pomagali, Vika Potočnik, ki nam je dala vse na voljo, Gibanje za pravičnost in razvoj, v bistvu nas vsi podpirate. Prav rad bi dobil vprašanje, kdo nas ne …
No, kdo?
Ja, nihče. Se pravi, da imamo možnost.
Koliko denarja ste zbrali s koncertom?
Več kot sedem tisoč evrov.
In ta denar bo šel …
Za komunikacijski kanal, da bodo Darfurci sami lahko pošiljali posnetke grozodejstev.
Kam pa?
Na splet. In da bodo s spleta sami pobirali tiste podatke, ki jih potrebujejo.
Ste kdaj razmišljali, da bi kandidirali v parlament, ker bi tako lahko še največ naredili?
Kje sem pa jaz sposoben ure in ure in ure sedeti, poslušati in loviti ravnotežje. Dobro se zavedam, da nas lahko reši samo politika, politiki nove dobe, ki bodo spet upravičili zaupanje ljudi, da ne bodo mislili, da je politika največja kurba, ampak tista stvar, ki nam omogoča, da dihamo in pijemo vodo.
Mislite, da bo Barack Obama prinesel kaj sprememb za Afriko?
Jaz bi zelo rad verjel v to. Veste, kaj je izjavil junija? “ I do not know for devil, but I do know for evil. Evil is in Darfur (Ne poznam hudiča, poznam pa zlo. Zlo je v Darfurju, op. a.). ” Ko je bil skupaj z mano v Sudanu zaprt ameriški novinar, Pulitzerjev nagrajenec Paul Salopek, je Obama naredil zelo veliko, da ga je spravil ven, ampak se o tem ne govori in tega tudi niso uporabili za kampanjo. Hkrati se zelo zavedam, da imajo tako republikanci kot demokrati denar naložen v multinacionalkah in ne gre pričakovati velikih sprememb.
So v zaporu lepo delali z vami?
Ja, jaz se s Sudanci dobro razumem, pa z ženskami, otroki in živalmi tudi. Mi se zmenimo in se ne strgamo, poslušamo se in čutimo. Ker poznam zgodovino, vem, da se v Sudanu branijo proti globalizaciji. Oni delajo močno državo za to, da jih tujci ne bodo mogli razkrasti, in tako pri tem žrtvujejo majhne Afričane, ženske, staroselce. Staroselce pač koljejo in pobijajo, tako kot so delali Američani v Ameriki.
Ko gre človek iz države, kjer so se dolgo dogajali pokoli, se zdi, da je v njih ostala agresija …
Je, saj je v meni tudi. Potomci trpimo za grehe naših prednikov.
V zvezi s filmom Dar Fur ste dejali, da je z vami težko delati. Zakaj?
Ker sem tako napet, naježen. Preveč me prizadene.
Mislite, da ste s svojimi dejanji za Darfurce že kaj spremenili na boljše?
Če ne bi delali teh stvari, potem res ne bi, ampak bi bili najbrž iztrebljeni ali pa bi bili nekje v Centralni Afriki, tudi Nube. Zdaj tega ne morejo narediti, ker jih mi in sudanska vlada nenehno spremljamo in ob pomoči medijev naredimo to, da jih je še sram.
Res enačite boj proti terorizmu z bojem proti revnim državam?
Ne proti revnim državam. Boj proti terorizmu enačim s kavbojskim, križarskim, konkvistadorskim osvajanjem.
Ste bili res član Al Kaide?
Ne (smeh). Hecal sem se, ker me je zanimalo, kakšna bo reakcija.
In?
Nobene, vsi vejo, da to ni res, vsi pa vejo tudi, kaj sem s tem mislil.
Kaj?
Da smo v resnici vsi člani Al Kaide.
Kako vi dojemate napad na trgovinska dvojčka v ZDA?
Če pustim ob strani teorije zarot, bi rekel, da dogodek razumem kot zadnji obup. Veš, kot tista Munchova slika …
Kot krik?
Kot zadnji krik po vseh krikih.
Yes, yes. Najhuje je, ker nočeš obremenjevati drugih. Največ energije porabim, da skrivam to bolečino. Če tulim in jokam, bom vsem šel še bolj na živce, zato se poskušam obvladovati. In ker verjemem, da to, kar pride vame, mora tudi ven, poskušam slabe izkušnje zbalansirati z dobrimi in hodim vsak dan teč. Ko tečem, gledam, kako je narava popolna. To me očisti in vidim ne samo tisto, kar je narobe, ampak tudi, kar je dobro.
Pravite, da tudi vi bežite. Pred čim?
Pred zavestjo, da je svet sicer res videti čist, a v resnici bolj umazan in zmeden, kot je bil kadarkoli v zgodovini.
Kako to, da ne živite v Afriki?
Zato, ker je tu moja družina, ker imam tu svoje korenine in ker je tu mogoče narediti več kot v Afriki.
Se vam ne zdi, da bi se lahko angažirali tudi v Sloveniji?
Angažiram se za pravice otrok v Sloveniji, ki so po besedah varuhinje človekovih pravic najbolj kršene, in to prav od tistih, ki bi jih morali varovati. To so sodišča, sodni izvedenci, centri za socialno delo in druge inštitucije, ki se ukvarjajo z otroki. To je treba spremeniti, omogočiti skupna skrbništva, družinska sodišča in mediatorje, ki bodo posredovali v sporih. Nič od tega nimamo, ker držijo to v rokah lobiji neofeministk, ki so se popolnoma izrodile od svoje prvotne vloge.
|
V Sloveniji je treba omogočiti skupna skrbništva, družinska sodišča ... Nič od tega nimamo, ker držijo to v rokah lobiji neofeministk, ki so se čisto izrodile od svoje prvotne vloge. Tomo Križnar, humanitarec in popotnik |
|
Zagotovo to, da si izborijo pravice, ampak zdaj, ko že imate nekaj pravic, jih pa izkoriščate za to, da se drži za jajca očete, ki imajo veliko manj pravic kot matere.
Govorite iz osebnih izkušenj?
Ja. Prejšnji teden sem bil obsojen, ker sem udaril prijateljico, oziroma sem bil obsojen grdega vedenja, brez dokazov. Bil sem obtožen spolne zlorabe lastne hčerke, brez dokazov. Tri leta so se spravljali name, v stilu “kdo pa misli, da je, v Sloveniji bomo mé komandirale”. Kakšno skupno skrbništvo, kakšni mediatorji! Vedno je treba zaščititi žensko, vemo pa, da niso nasilni samo moški.
Kdaj greste spet v Darfur?
Tega pa ne bom povedal, samo izginil bom, ker na ambasadi na Dunaju podrobno spremljajo vsak naš korak.
Mislite, da vam bo, če boste spet padli v godljo, Danilo Türk prav tako pomagal kot Janez Drnovšek?
V tretje gre rado (smeh). Ne vem, za probat’ je!
Vaše orožje sta kamera in fotoaparat. Ste v rokah kdaj držali pištolo?
Do svojega 18. leta sem imel največ pištol v Naklem. Noben otrok jih ni imel toliko. Takrat sem si obljubil, da bom z vso svojo prvo plačo kupil pištole, ta prave, potem pa se je vse spremenilo. Na kriznih žariščih se mi je zmešalo čisto v drugo smer.
Z Majo Weiss ste posneli dokumentarec Dar Fur – Vojna za vodo. Ste bili tudi sami kdaj žejni?
Ja, večkrat.
Prav v Darfurju?
Tudi v Darfurju. Tam voda je, ampak ti od nje otečejo bezgavke, še preden doseže želodec. Žejni smo bili v Avstraliji, ko smo ostali v slani divjini in smo se komaj rešili. Takrat sem si rekel, da, če bom imel pri sebi tri litre vode, ne bom nikoli več tarnal.
|
© Boštjan Tacol |
Čudovito. Ganljivo je, kako so bili popolnoma vsi pripravljeni sodelovati. Občutljive duše. Evo umetnike, evo njihovo nalogo; inspirirati morajo, pomagati ljudem, to so guruji, vrači, šamani. Vsi prostovoljci, ki so pomagali, Vika Potočnik, ki nam je dala vse na voljo, Gibanje za pravičnost in razvoj, v bistvu nas vsi podpirate. Prav rad bi dobil vprašanje, kdo nas ne …
No, kdo?
Ja, nihče. Se pravi, da imamo možnost.
Koliko denarja ste zbrali s koncertom?
Več kot sedem tisoč evrov.
In ta denar bo šel …
Za komunikacijski kanal, da bodo Darfurci sami lahko pošiljali posnetke grozodejstev.
Kam pa?
Na splet. In da bodo s spleta sami pobirali tiste podatke, ki jih potrebujejo.
Ste kdaj razmišljali, da bi kandidirali v parlament, ker bi tako lahko še največ naredili?
Kje sem pa jaz sposoben ure in ure in ure sedeti, poslušati in loviti ravnotežje. Dobro se zavedam, da nas lahko reši samo politika, politiki nove dobe, ki bodo spet upravičili zaupanje ljudi, da ne bodo mislili, da je politika največja kurba, ampak tista stvar, ki nam omogoča, da dihamo in pijemo vodo.
Mislite, da bo Barack Obama prinesel kaj sprememb za Afriko?
Jaz bi zelo rad verjel v to. Veste, kaj je izjavil junija? “ I do not know for devil, but I do know for evil. Evil is in Darfur (Ne poznam hudiča, poznam pa zlo. Zlo je v Darfurju, op. a.). ” Ko je bil skupaj z mano v Sudanu zaprt ameriški novinar, Pulitzerjev nagrajenec Paul Salopek, je Obama naredil zelo veliko, da ga je spravil ven, ampak se o tem ne govori in tega tudi niso uporabili za kampanjo. Hkrati se zelo zavedam, da imajo tako republikanci kot demokrati denar naložen v multinacionalkah in ne gre pričakovati velikih sprememb.
Oče, humanitarec, filmar in popotnik |
|
Družina
|
Ja, jaz se s Sudanci dobro razumem, pa z ženskami, otroki in živalmi tudi. Mi se zmenimo in se ne strgamo, poslušamo se in čutimo. Ker poznam zgodovino, vem, da se v Sudanu branijo proti globalizaciji. Oni delajo močno državo za to, da jih tujci ne bodo mogli razkrasti, in tako pri tem žrtvujejo majhne Afričane, ženske, staroselce. Staroselce pač koljejo in pobijajo, tako kot so delali Američani v Ameriki.
Ko gre človek iz države, kjer so se dolgo dogajali pokoli, se zdi, da je v njih ostala agresija …
Je, saj je v meni tudi. Potomci trpimo za grehe naših prednikov.
V zvezi s filmom Dar Fur ste dejali, da je z vami težko delati. Zakaj?
Ker sem tako napet, naježen. Preveč me prizadene.
Mislite, da ste s svojimi dejanji za Darfurce že kaj spremenili na boljše?
Če ne bi delali teh stvari, potem res ne bi, ampak bi bili najbrž iztrebljeni ali pa bi bili nekje v Centralni Afriki, tudi Nube. Zdaj tega ne morejo narediti, ker jih mi in sudanska vlada nenehno spremljamo in ob pomoči medijev naredimo to, da jih je še sram.
Res enačite boj proti terorizmu z bojem proti revnim državam?
Ne proti revnim državam. Boj proti terorizmu enačim s kavbojskim, križarskim, konkvistadorskim osvajanjem.
Ste bili res član Al Kaide?
Ne (smeh). Hecal sem se, ker me je zanimalo, kakšna bo reakcija.
In?
Nobene, vsi vejo, da to ni res, vsi pa vejo tudi, kaj sem s tem mislil.
Kaj?
Da smo v resnici vsi člani Al Kaide.
Kako vi dojemate napad na trgovinska dvojčka v ZDA?
Če pustim ob strani teorije zarot, bi rekel, da dogodek razumem kot zadnji obup. Veš, kot tista Munchova slika …
Kot krik?
Kot zadnji krik po vseh krikih.
