Koliko let ste že upokojeni?
Dvajset.
In še vedno vsak teden prihajate v ambulanto in brezplačno zdravite ljudi?
Človek mora nekam iti. Jaz pridem sem.
Kakšna je tipična zgodba človeka, ki išče pomoč pri vas?
Pogosto so to prebežniki, prosilci za azil, ljudje brez dokumentov pa tudi brezdomci. Izločeni so iz okolice, družine, brez zavarovanja, neurejeni.
Veliko je tudi izbrisanih.
Res je, zaradi ksenofobnosti naše države so padli pod ta nemogoči zakon, ki je v nasprotju z vsako humanostjo. Vzeli so jim vse pravice in kot taki so obviseli na robu družbe. In kar je najhujše, brez zdravstvenega zavarovanja so ostale tudi njihove družine.
Se je število ljudi brez zdravstvenega zavarovanja v času krize povečalo?
V zadnjem času brez zavarovanja ostaja veliko obrtnikov, ker ne morejo plačati prispevkov. Posledično tudi njihove družine ostanejo brez osnovnih zdravstvenih storitev. V tem primeru nimajo druge izbire, kot da nas poiščejo. Do nas pridejo s hudim občutkom krivde.
Za otroke obrtnikov brez zavarovanja je zdaj sicer poskrbljeno.
Zdaj smo šli tako daleč, kar je zame licemerno, da smo sprejeli zakonsko dopolnilo, da bodo imeli otroci obrtnikov zavarovanje. Kaj pa vsi drugi? Saj imamo vendar cel kup ljudi, ki imajo ravno tako otroke, recimo brezdomci in Romi, pa ti otroci očitno ne potrebujejo zdravstvenega zavarovanja.
Glede na to, da je kriza na družbeni rob potisnila ljudi, ki jih tam prej ni bilo, menite, da je nekaterim tako nerodno, da do vas sploh ne pridejo?
Gotovo. Mali človek ima svoj ponos. Ima občutek, da ni prav, da prihaja sem, ker bi si v normalnih razmerah zagotovil zavarovanje, naenkrat pa tega ne more več. Ljudje teh situacij niso navajeni in zmotno je, da jim je nerodno. Tu se tudi vidi, kako zmotno je mnenje zavoda za zdravstveno zavarovanje in ministrstev, da so vsi ljudje lahko zavarovani. To ni res. Ampak oni tega ne sprejmejo, ker je to njihova krivda.
Kaj sploh pomeni, da si v Sloveniji brez zdravstvenega zavarovanja?
V najslabšem primeru lahko umreš na pragu zdravstvene institucije. Čeprav imamo po ustavi pravico do zdravstvenega varstva. Če ste poškodovani, ni problem priti v katerokoli zdravstveno ustanovo. A zdaj so vratarji že tako usmerjeni, da od nezavarovanih zahtevajo denar ali predplačilo za storitev, ki jo bodo opravili, čeprav tega ne bi smeli.
Kako pa je s kroničnimi bolniki?
Ti so v veliko slabšem stanju. Morali bi hoditi na redne kontrole. V začetku smo imeli ogromno zelo zanemarjenih bolnikov. Ljudem so močno napredovala rakasta in tuberkulozna obolenja. Prvo leto sta nam dva pacienta zato umrla.
V kakšnem psihološkem stanju so ljudje, ki se zatečejo k vam?
Skoraj vsi imajo duševne težave, ker so pač v stiskah. Človek nekaj časa to telesno kompenzira, ko ne more več, pa mu začne telo nagajati, beži vase. Najprej to rešuje s tabletami ali celo mamili in alkoholom. Nujno je treba obrniti tok in pomagati, še preden se to zgodi.
Bi morali torej vsi imeti brezplačno zdravstveno zavarovanje?
Država bi morala urediti zavarovanje za tiste, ki ga nimajo. Tako bi izginili stroški, ki jih ima zdaj zdravstveno ministrstvo za plačevanje zdravljenja nujnih obolenj. Ta denar bi lahko uporabili za zavarovanje ljudi, ki nimajo denarja, da bi to plačali sami.
Zna politika prisluhniti potrebam ljudi na področju zdravstva?
Popolnoma nič ne poslušajo. Zlasti jim je tuje osnovno zdravstveno varstvo. Zame je privatizacija zdravstva popolnoma zgrešena. Privedla je do popolnega razsula. Nekdo je v službi v zdravstveni ustanovi, ustanovi popoldansko podjetje in dela s pacienti, ki hodijo v njegovo matično ustanovo, ki ji izstavlja račune. To ne more biti tako.
So zdravniki torej izgubili kompas, pozabili na Hipokratovo prisego?
Mislim, da so popolnoma izgubili kompas, saj Hipokratova prisega govori o nečem povsem drugem. Dejstvo, da je med šestimi največjimi javnimi zaslužkarji šest zdravnikov, je povsem napačno.
Zdravniki očitno raje delajo kot zasebniki namesto pro bono.
Pred leti ni bilo težav, takoj smo dobili 39 zdravnikov, predvsem mladih izobražencev. Hipokratova prisega še ni čisto izumrla.
Torej mladi tega ne delajo zato, ker bi želeli lep življenjepis, ampak iz iskrene želje pomagati?
Absolutno gre za dobrodelnost in pripravljenost pomagati.
Kako vas gledajo zdravniki, ki se ne odločajo za brezplačno zdravljenje?
Zdravniki in uslužbenci ministrstva za zdravje nas imajo za nebodigatreba, ki jim kvari status. In to samo zato, ker nič ne naredijo, mi pa na to opozarjamo in opravljamo njihovo delo. V zavodu za zdravstveno zavarovanje nas imajo za tujek v sistemu. Jaz pa pravim, da ni težko biti tujek v sistemu, ki ga ni. Kajti naš sistem gre vedno bolj v razsulo, in če tako nadaljujemo, bo naše zdravstvo kmalu šlo – po domače povedano – k vragu.
Kako lahko ljudje pomagajo kliniki?
Lahko nam prinesejo oblačila in obutev. Imamo tudi donatorje, ki pomagajo z denarjem. Ta hip poskušamo kupiti slušni aparat za človeka, ki je bil odpuščen iz podjetja, v katerem je delal 28 let.
Kje dobite potrebna zdravila, ki so za ljudi brez zavarovanj predraga?
Ljudje nam prinašajo zdravila, ki jim rok še ni potekel. Z njimi zalagamo kronične bolnike, ki sicer ne morejo do njih.
Ali zdravniki v drugih ustanovah pomagajo ljudem brez zavarovanja?
Včasih je bilo tega več, čeprav se tudi zdaj to gotovo dogaja.
Boste imeli naslednje leto več ali manj pacientov?
Na žalost mislim, da jih bo več. Kriza se nadaljuje. Mi seveda smo socialna država, a svojo socialnost potrjujemo le tako, da iz pridnih delavcev delamo prejemnike s ocialne podpore.
