Koliko denarja je poniknilo pri gradnji pediatrije? Kako reorganizirati
ljubljanski klinični center, da bo postal učinkovitejši? Kaj vse so zašuštrali pri gradnji
onkološkega inštituta? Kako racionalizirati območne bolnišnice? Kako podeljevati koncesije in
privatizirati zdravstvo? Kako okrepiti produktivnost zdravnikov?
Našteta vprašanja pretresajo slovensko zdravstvo že vrsto let. Prav je tako. Treba je rešiti
težave, o katerih govorijo zapisana vprašanja. Vendar pri tem nekaj manjka.
Kaj pa zdravje?
Slovensko zdravstvo namreč niso samo organizacija in finance. Daleč od tega; slovensko
zdravstvo je predvsem zdravstveno stanje zavarovancev. Včasih se zdi, kot da na to pozabljamo.
Javnost pozna samo zdravnike, ki opozarjajo na finančne in gradbene zaplete.
Najbolj je to opazno pri zastoju programov za zgodnje odkrivanje raka. Slovenija je pri
zdravljenju raka na evropskem dnu, kar pomeni desetine nepotrebnih smrti vsako leto. Kljub temu je
več cirkusa zaradi legionele kot zaradi neučinkovite preventive. Prejšnja ministrica
Mazej Kukovičeva je kričala na počasne zidarje, počasnost zdravnikov pa je ni
dosti motila. Tudi njen naslednik
Borut Miklavčič bi bil lahko odločnejši.
V ponedeljek bodo gradbinci nevrološke klinike predali ključe. Upamo, da bo zapletov
manj kot pri pediatriji in onkologiji in se bodo zdravniki lahko ukvarjali izključno z
zdravljenjem.
