Alpinista Stane Klemenc in Andrej Podlipnik sta kot prva Slovenca prečila Grenlandijo. To jima je uspelo v 27 dneh.
A vama kaj pomeni, da sta postavila slovenski rekord v prečenju Grenlandije v 27
dnevih?
Stane Klemenc: Rekorda ni bilo težko postavit, ker sva bila pač prva, ki sva to naredila. Tudi če bi to delala 100 dni bi bil to slovenski rekord, tako da to besedo jemljem z rezervo. Čas prečenja Grenlandije je odvisen od vremena, ne samo od fizične pripravljenosti. Na koncu sva ugotovila, da sva bila za kakšen teden dni hitrejša kot dvočlanska nizozemska odprava, ki je šla en teden pred nama. Ko sva midva začela je bila boljša vidljivost, kar je pa tam lahko usodno.
Andrej Podlipnik: Tam je vse odvisno od vremena in snežnih razmer. Če imaš led narediš brez problema 20, 30 kilometrov na dan, če imaš pa 10 cm svežega snega in narediš 15 km na dan, je to že to velik uspeh in več truda je vloženega. Dve zgodbi nista enaki, recimo ta Nizozemca, če bi primerjali najino in njuno zgodbo bi bili čisto različni, čeprav smo praktično hodili po isti poti. Tako da rekord... izgleda da je (smeh).
Zakaj prečenje Grenlandije?
S: Grenlandija enostavno zato, ker je najcenejša polarna pokrajina. Tam so redne letalske linije drugje pa so prevozi bistveno dražji. Antarktika je postala predraga, severni tečaj ravno tako.
A: Zame je bila zanimiva zato, ker sta Stane in Bogdan Kladnik to enkrat že poskušala, pa jima ni uspelo zaradi viharjev, pa tudi toliko opreme mi ni bilo treba nabaviti, ker sem si jo sposodil od Bogdana.
Torej sredstva in izziv?
S: Na žalost so sredstva in izzivi zelo močno povezani, če ni financ in imaš še tako lep cilj, ga ne boš realiziral.
Kako sta se odločila, da prečenje naredita skupaj?
A: V glavnem zato, ker sva soseda. Ker se že precej dobro poznava od prej. Če veš, s kom greš in kam greš, je veliko lažje, kot če dobiš nekoga, ki ga niti ne poznaš.
Ali sta kdaj pomislila, zakaj to delam?
S: Tam imaš zelo veliko časa, posebno kadar slediš prijatelja, se mu prilepiš za sanke in gledaš samo tisti konec sank... Mi je tudi prišlo na misel ali mi je to treba, zdaj v zrelih letih se matrat po petnajst ur na dan. Ampak, če si zadaš cilj, kdo ti je kriv, sam si si kriv. Hodi naprej, ne. Nimam kakšnih hudih problemov s tem, da se moram po petnajst ur na dan mučiti, ker že vnaprej natančno vem kako bo. Je pa zmeraj vprašanje, kakšen smisel ima to, ampak čez vsa ta leta sem ugotovil, da je vsaka taka podobna stvar, ki je drugače čisto nekoristna, zame koristna, ker če imam cilj, vztrajam pri treningih in si s tem pač ohranjam zdravje. Če bi postal len, bi se zavalil že sredi dneva pred TV in bi jedel.
A: O tem, kaj počneš tu, nimaš časa razmišljati, ker se ukvarjaš samo s tem, kako priti do konca živ in brez ozeblin.
Torej ima smisel zaradi zdravja?
S: To je velik moment, seveda. Če treniraš dvajset, trideset let, se organizem navadi, srce se poveča in če potem nehaš pri petdesetih, to prej škodi kot koristi in zato je fino če imaš cilje.
A: Jaz imam čisto druge cilje. Zame je šlo v prvi vrsti bilj za dopust. En zelo aktiven dopust, kjer si umaknjen od vseh teh telefonov, današnjega načina življenja.
S: Totalna relaksacija, pozabiš na vse.
Ampak verjetno tudi stres.
S:Ja. Prve dni sva na ledeniku v celem dnevu zaradi terena napredovala manj kot kilometer. Namesto proti vzhodu, kot sva načrtovala, je bilo treba hoditi nazaj proti zahodu, da sva se umikala ledeniškim razpokam. Tam sem razmišljal, ali me čaka podobna usoda kot leta 2003, da se bom 14 dni matral in potem moral obrniti zaradi velikega zaostanka.
A: Jaz sem imel občutek, da sem bil celo odpravo malo v šoku. To se je pokazalo tudi potem, ko sem prišel nazaj in mi je zobozdravnica rekla, da bo treba šest zob popravit. V enem mesecu, tudi če si jih ne umivaš, ne more biti toliko lukenj. Vzrok temu je hrana in toliko stresa.
Prehrana?
A: Travel lunch sva imela, pripravljene jedi. Ta hrana je v zadnjih 5, 10 letih zelo napredovala, tako da lahko rečem, da so bili eni okusi tudi zanimivi. Je pa tako, ko si enkrat en teden na ledu, okus in vonj postaneta približno enaka. Jaz ki ne prenesem pekoče hrane, sem tam jedel čili con karne, ko pa sem to poskusil doma, mi je bilo prepekoč. Imela sva tudi en kup energijskih ploščic, te so šle v glavnem Stanetu v nos, jih ima dosti iz prejšnjih odprav. Edino samo dveh okusov, limona in mandelj, sem se naveličal.
Ko prideš domov jih ne ješ?
A:Ne dolgo časa ne. Ko prideš enkrat do normalnega kosila, se ti to zdi najboljši okus na svetu.
S:Povoham jih ne. Največja razlika glede te prehrane je, da si moral nekoč vse to loviti po celi Evropi, zdaj se da pa to enostavno zorganizirati v Ljubljani. Tudi tu se zadeve še vedno razvijajo in za naslednjo ekspedicijo bo še lažje.
Največje presenečenje na odpravi?
S: Prvi dan, ko sva prišla in sem ugotovil, da Volksvagen nima več vzdrževane baze, kjer so na skritem prostoru testirali avtomobile na ledu. Zaradi tiste baze je bila dobro vzdrževana cesta iz vasi na led. Prej so krasno tudi po ledu vzdrževali cesto, tako da si prvi dan lahko naredil petindvajset km čez ledenik, letos sva pa tam zapravila 4, 5 dni.
A: To, kar se nama je dogajalo skoraj štirinajst dni. Vsako jutro 10 cm svežega snega. In tiste 100 kg težke sani vleči za sabo po tem svežem snegu, je nekaj čisto drugega, kot še ti to vlečeš po zaledeneli ploskvi. In to je bilo tisto, kar me je najbolj ubijalo. Ko si misliš, da peš lahko narediš 20 km v eni uri in pol brez problema, tam si pa lahko srečen, če to narediš v celem dnevu.
Najlepši in najgrši prizor?
S: Grdega sploh ni bilo, mogoče razpoke in globoke luknje na ledeniku. Najlepši, ko zagledaš prvič morje, ker veš, da je na morski obali cilj.
A: Približno na sredini poti je ameriška letalna baza. Tam čez poletje živi en par iz Amerike Drew pa Silver, in ko sva se tam na toplem ustavila na kavi (smeh) in nama je gospa ponudila piškote. To je bil tisti najlepši trenutek. Najgrši pa na začetku, saj bi morala iti s prevozom malo dlje, a so naju ven vrgli na predelu, kjer se je bilo treba že vzpenjati. Ko sto kil za sabo vlečeš je to kar malo težko, in sva dosti padala, sploh ko te za sabo potegnejo sani. Jaz sem vedno padel na pogačico na desni nogi, vedno na isto mesto.
S: Stale baza je bila presenečenje, ker pač jasno, da vojska ne objavlja, da poleti par mesecev letalstvo trenira pristajanje na snegu. Do tja sva prišla v takem viharju, da se ni videlo in brez znane točke v GPSu tega ne najdeš in niti nisem razmišljal, da bi iskal.
Sta srečala kakšne živali?
A: Ja na začetku sva videla severne jelene, pa vmes so prišli kakšni vrabci, ki jih je sam veter prinesel, na notranji led, ampak tisti itak pocrkajo v parih urah, tudi nima smisla, da bi jih poskušal rešiti, ker je itak zanje premrzlo. Pa na koncu ribe, tjulnji. Severnega medveda nisva videla, tudi če bi ga, naju verjetno ne bi bilo tukaj. Ker tam ti hitro postane jasno, da vse kar tam živi ubija zato, da bi preživelo. Ko enkrat zagledaš tistega luštnega belega medveda (smeh), je dostikrat že prepozno. Tudi če imaš puško moraš res zadeti tja kamor je treba.
A sta imela puške?
S: Tu na tem predelu ni potrebno, ker na notranjem ledu pač ni možno preživetje za nobeno žival. Medvedje so samo na obalah, in v tem predelu na zahodni obali je bilo jasno, da jih ni.
Verjameta v usodo?
S: Včasih ja. V življenju se marsikaj zgodi in potem, ko razmišljaš, pač razmišljaš na lažji način in to bi lahko bila usoda.
A: Nekako verjamem da to, kar ti je usojeno, ti je usojeno, ampak ogromno se pa da narediti s tem, da sam odločaš o svoji prihodnosti. Tudi na tej odpravi, če bi bil še en takšen kot sam jaz, bi šlo veliko bolj na nož, kot je šlo sicer, tu so pač tiste malenkosti, majhne odločitve, ki te lahko ogromno stanejo. Če sem že hotel kaj narobe narediti, me je Stane takoj opozoril.
A gre za tveganje življenja?
S: Dokler si živ, vsak dan. Ne samo tam. Če se z neko stvarjo ukvarjaš celo življenje, potem to zate postane domač teren in si tudi fizično pripravljen na to. Zame ni to tako ekstremno, kot bi bilo za vas, če bi šla tja, ker niste na to pripravljena. Za vas je ekstremno, zame je pač normalno.
Kaj v življenju najbolj sovražita?
A:Hinavce.
S: Vzel si mi z jezika, nepoštenost in hinavce. S takimi ljudmi je težko sodelovati, zato pač na tej ekspediciji ni moglo priti do konfliktov, ker sva se poznala. Sva vedela da nobeden od naju ni eksploziven, da noben ne bo penil zaradi brezzveznih stvari. Takrat, ko so napori, če bi imel zraven človeka, ki je drugačen po karakterju, je lahko naporno.
Človeka spremeni boj za preživetje?
S: Seveda ga, če si velikokrat v takih situacijah in zaradi dolgotrajnih naporih z dneva v dan, začneš drugače razmišljati. Takrat tudi sprejmeš kakšne sklepe, ki jih potem ne izvajaš. Ko prideš domov, si rečeš zdaj pa če tole preživim, se naslednjič ne bom v kaj takega podajal. Ampak to samo razmišljaš na začetku, ko še nimaš toliko izkušanj, lahko to tudi na glas rečeš, a kasneje nikoli več.
A: Opazil sem, da sem se znebil teh stvari, ki mi jih je naučila civilizacija. Prvi teden sem ogromno kompliciral z vc-jem in veliko potrebo, na začetku sem si celo naredil vc iz snega, po enem tednu je bilo pomembno še samo to, da čim prej opravim, da mi kaj ne zamrzne, sama higiena, ko enkrat vidiš, da umite roke niso več pomembne za to, da preživiš, potem začneš malo drugače razmišljati.
Kaj nista ujela v kamero?
S: Hude napore, ki jih ne moreš verodostojno ujeti, saj bi morala imeti s seboj snemalca.
Fotografija in alpinizem sta moj način razmišljanja.
S:Ja to sem že večkrat izjavil. Najbolj si zapomnim tiste stvari, ki jih gledam skozi fotoaparat in slikam. Takih motivov imam v glavi nešteto.
Bi lahko vsak človek kondicijsko šel na to če b bil?
S: Zelo pomembna je psihična priprava. Ubijajoče so iz dneva v dan ponavljajoče zadeve. Vsak dan pred sedmo vstajanje in ob desetih spanje ter petnajst ur aktivnosti, sčasoma lahko začne to človeka motiti.
Ste se psihično pripravljali?
A: Problem je o tem, ker si omejen s hrano in časom, vremenska napoved je znana za tisti dan ali dan naprej, pa še to je tako netočno, da se skoraj ne moreš zanesti na to in ne veš, kaj se bo dogajalo čez tri štiri dni. In tisto, kar ne veš, o prihodnosti, hrane pa imaš samo za toliko in toliko dni pri teh naporih vseeno moraš nekaj jesti, če sploh hočeš naprej iti, to je tisto, kar je že del psihološke priprave same.
Naslednja odprava?
S: Buffin island, to je en lep otok med Grenlandijo in Kanado, koder Slovenci še nismo bili in je zanimiv za polarna prečenja in alpinistične odprave, to me še vedno mika in mislim da se bom nekoč odločil in šel tja, samo predolgo ne smem čakat.
Zakaj led in sneg?
Enostavno, ljudje smo različni enim je všeč morje, plaže, enim pa sneg. Navdušila me je ta polarna svetloba tam in umirjenost, zato se rad vračam tja. Svetloba je pa fantastična za fotografe.
Stane Klemenc: Rekorda ni bilo težko postavit, ker sva bila pač prva, ki sva to naredila. Tudi če bi to delala 100 dni bi bil to slovenski rekord, tako da to besedo jemljem z rezervo. Čas prečenja Grenlandije je odvisen od vremena, ne samo od fizične pripravljenosti. Na koncu sva ugotovila, da sva bila za kakšen teden dni hitrejša kot dvočlanska nizozemska odprava, ki je šla en teden pred nama. Ko sva midva začela je bila boljša vidljivost, kar je pa tam lahko usodno.
Andrej Podlipnik: Tam je vse odvisno od vremena in snežnih razmer. Če imaš led narediš brez problema 20, 30 kilometrov na dan, če imaš pa 10 cm svežega snega in narediš 15 km na dan, je to že to velik uspeh in več truda je vloženega. Dve zgodbi nista enaki, recimo ta Nizozemca, če bi primerjali najino in njuno zgodbo bi bili čisto različni, čeprav smo praktično hodili po isti poti. Tako da rekord... izgleda da je (smeh).
Zakaj prečenje Grenlandije?
S: Grenlandija enostavno zato, ker je najcenejša polarna pokrajina. Tam so redne letalske linije drugje pa so prevozi bistveno dražji. Antarktika je postala predraga, severni tečaj ravno tako.
A: Zame je bila zanimiva zato, ker sta Stane in Bogdan Kladnik to enkrat že poskušala, pa jima ni uspelo zaradi viharjev, pa tudi toliko opreme mi ni bilo treba nabaviti, ker sem si jo sposodil od Bogdana.
Torej sredstva in izziv?
S: Na žalost so sredstva in izzivi zelo močno povezani, če ni financ in imaš še tako lep cilj, ga ne boš realiziral.
Kako sta se odločila, da prečenje naredita skupaj?
A: V glavnem zato, ker sva soseda. Ker se že precej dobro poznava od prej. Če veš, s kom greš in kam greš, je veliko lažje, kot če dobiš nekoga, ki ga niti ne poznaš.
|
Andrej Podlipnik © Jure Tomc
|
S: Tam imaš zelo veliko časa, posebno kadar slediš prijatelja, se mu prilepiš za sanke in gledaš samo tisti konec sank... Mi je tudi prišlo na misel ali mi je to treba, zdaj v zrelih letih se matrat po petnajst ur na dan. Ampak, če si zadaš cilj, kdo ti je kriv, sam si si kriv. Hodi naprej, ne. Nimam kakšnih hudih problemov s tem, da se moram po petnajst ur na dan mučiti, ker že vnaprej natančno vem kako bo. Je pa zmeraj vprašanje, kakšen smisel ima to, ampak čez vsa ta leta sem ugotovil, da je vsaka taka podobna stvar, ki je drugače čisto nekoristna, zame koristna, ker če imam cilj, vztrajam pri treningih in si s tem pač ohranjam zdravje. Če bi postal len, bi se zavalil že sredi dneva pred TV in bi jedel.
A: O tem, kaj počneš tu, nimaš časa razmišljati, ker se ukvarjaš samo s tem, kako priti do konca živ in brez ozeblin.
Torej ima smisel zaradi zdravja?
S: To je velik moment, seveda. Če treniraš dvajset, trideset let, se organizem navadi, srce se poveča in če potem nehaš pri petdesetih, to prej škodi kot koristi in zato je fino če imaš cilje.
A: Jaz imam čisto druge cilje. Zame je šlo v prvi vrsti bilj za dopust. En zelo aktiven dopust, kjer si umaknjen od vseh teh telefonov, današnjega načina življenja.
S: Totalna relaksacija, pozabiš na vse.
Ampak verjetno tudi stres.
S:Ja. Prve dni sva na ledeniku v celem dnevu zaradi terena napredovala manj kot kilometer. Namesto proti vzhodu, kot sva načrtovala, je bilo treba hoditi nazaj proti zahodu, da sva se umikala ledeniškim razpokam. Tam sem razmišljal, ali me čaka podobna usoda kot leta 2003, da se bom 14 dni matral in potem moral obrniti zaradi velikega zaostanka.
A: Jaz sem imel občutek, da sem bil celo odpravo malo v šoku. To se je pokazalo tudi potem, ko sem prišel nazaj in mi je zobozdravnica rekla, da bo treba šest zob popravit. V enem mesecu, tudi če si jih ne umivaš, ne more biti toliko lukenj. Vzrok temu je hrana in toliko stresa.
Prehrana?
A: Travel lunch sva imela, pripravljene jedi. Ta hrana je v zadnjih 5, 10 letih zelo napredovala, tako da lahko rečem, da so bili eni okusi tudi zanimivi. Je pa tako, ko si enkrat en teden na ledu, okus in vonj postaneta približno enaka. Jaz ki ne prenesem pekoče hrane, sem tam jedel čili con karne, ko pa sem to poskusil doma, mi je bilo prepekoč. Imela sva tudi en kup energijskih ploščic, te so šle v glavnem Stanetu v nos, jih ima dosti iz prejšnjih odprav. Edino samo dveh okusov, limona in mandelj, sem se naveličal.
Ko prideš domov jih ne ješ?
A:Ne dolgo časa ne. Ko prideš enkrat do normalnega kosila, se ti to zdi najboljši okus na svetu.
S:Povoham jih ne. Največja razlika glede te prehrane je, da si moral nekoč vse to loviti po celi Evropi, zdaj se da pa to enostavno zorganizirati v Ljubljani. Tudi tu se zadeve še vedno razvijajo in za naslednjo ekspedicijo bo še lažje.
|
© Jure Tomc
|
S: Prvi dan, ko sva prišla in sem ugotovil, da Volksvagen nima več vzdrževane baze, kjer so na skritem prostoru testirali avtomobile na ledu. Zaradi tiste baze je bila dobro vzdrževana cesta iz vasi na led. Prej so krasno tudi po ledu vzdrževali cesto, tako da si prvi dan lahko naredil petindvajset km čez ledenik, letos sva pa tam zapravila 4, 5 dni.
A: To, kar se nama je dogajalo skoraj štirinajst dni. Vsako jutro 10 cm svežega snega. In tiste 100 kg težke sani vleči za sabo po tem svežem snegu, je nekaj čisto drugega, kot še ti to vlečeš po zaledeneli ploskvi. In to je bilo tisto, kar me je najbolj ubijalo. Ko si misliš, da peš lahko narediš 20 km v eni uri in pol brez problema, tam si pa lahko srečen, če to narediš v celem dnevu.
Najlepši in najgrši prizor?
S: Grdega sploh ni bilo, mogoče razpoke in globoke luknje na ledeniku. Najlepši, ko zagledaš prvič morje, ker veš, da je na morski obali cilj.
A: Približno na sredini poti je ameriška letalna baza. Tam čez poletje živi en par iz Amerike Drew pa Silver, in ko sva se tam na toplem ustavila na kavi (smeh) in nama je gospa ponudila piškote. To je bil tisti najlepši trenutek. Najgrši pa na začetku, saj bi morala iti s prevozom malo dlje, a so naju ven vrgli na predelu, kjer se je bilo treba že vzpenjati. Ko sto kil za sabo vlečeš je to kar malo težko, in sva dosti padala, sploh ko te za sabo potegnejo sani. Jaz sem vedno padel na pogačico na desni nogi, vedno na isto mesto.
S: Stale baza je bila presenečenje, ker pač jasno, da vojska ne objavlja, da poleti par mesecev letalstvo trenira pristajanje na snegu. Do tja sva prišla v takem viharju, da se ni videlo in brez znane točke v GPSu tega ne najdeš in niti nisem razmišljal, da bi iskal.
Sta srečala kakšne živali?
A: Ja na začetku sva videla severne jelene, pa vmes so prišli kakšni vrabci, ki jih je sam veter prinesel, na notranji led, ampak tisti itak pocrkajo v parih urah, tudi nima smisla, da bi jih poskušal rešiti, ker je itak zanje premrzlo. Pa na koncu ribe, tjulnji. Severnega medveda nisva videla, tudi če bi ga, naju verjetno ne bi bilo tukaj. Ker tam ti hitro postane jasno, da vse kar tam živi ubija zato, da bi preživelo. Ko enkrat zagledaš tistega luštnega belega medveda (smeh), je dostikrat že prepozno. Tudi če imaš puško moraš res zadeti tja kamor je treba.
A sta imela puške?
S: Tu na tem predelu ni potrebno, ker na notranjem ledu pač ni možno preživetje za nobeno žival. Medvedje so samo na obalah, in v tem predelu na zahodni obali je bilo jasno, da jih ni.
Verjameta v usodo?
S: Včasih ja. V življenju se marsikaj zgodi in potem, ko razmišljaš, pač razmišljaš na lažji način in to bi lahko bila usoda.
A: Nekako verjamem da to, kar ti je usojeno, ti je usojeno, ampak ogromno se pa da narediti s tem, da sam odločaš o svoji prihodnosti. Tudi na tej odpravi, če bi bil še en takšen kot sam jaz, bi šlo veliko bolj na nož, kot je šlo sicer, tu so pač tiste malenkosti, majhne odločitve, ki te lahko ogromno stanejo. Če sem že hotel kaj narobe narediti, me je Stane takoj opozoril.
A gre za tveganje življenja?
S: Dokler si živ, vsak dan. Ne samo tam. Če se z neko stvarjo ukvarjaš celo življenje, potem to zate postane domač teren in si tudi fizično pripravljen na to. Zame ni to tako ekstremno, kot bi bilo za vas, če bi šla tja, ker niste na to pripravljena. Za vas je ekstremno, zame je pač normalno.
Kaj v življenju najbolj sovražita?
A:Hinavce.
S: Vzel si mi z jezika, nepoštenost in hinavce. S takimi ljudmi je težko sodelovati, zato pač na tej ekspediciji ni moglo priti do konfliktov, ker sva se poznala. Sva vedela da nobeden od naju ni eksploziven, da noben ne bo penil zaradi brezzveznih stvari. Takrat, ko so napori, če bi imel zraven človeka, ki je drugačen po karakterju, je lahko naporno.
|
© Jure Tomc
|
S: Seveda ga, če si velikokrat v takih situacijah in zaradi dolgotrajnih naporih z dneva v dan, začneš drugače razmišljati. Takrat tudi sprejmeš kakšne sklepe, ki jih potem ne izvajaš. Ko prideš domov, si rečeš zdaj pa če tole preživim, se naslednjič ne bom v kaj takega podajal. Ampak to samo razmišljaš na začetku, ko še nimaš toliko izkušanj, lahko to tudi na glas rečeš, a kasneje nikoli več.
A: Opazil sem, da sem se znebil teh stvari, ki mi jih je naučila civilizacija. Prvi teden sem ogromno kompliciral z vc-jem in veliko potrebo, na začetku sem si celo naredil vc iz snega, po enem tednu je bilo pomembno še samo to, da čim prej opravim, da mi kaj ne zamrzne, sama higiena, ko enkrat vidiš, da umite roke niso več pomembne za to, da preživiš, potem začneš malo drugače razmišljati.
Kaj nista ujela v kamero?
S: Hude napore, ki jih ne moreš verodostojno ujeti, saj bi morala imeti s seboj snemalca.
Fotografija in alpinizem sta moj način razmišljanja.
S:Ja to sem že večkrat izjavil. Najbolj si zapomnim tiste stvari, ki jih gledam skozi fotoaparat in slikam. Takih motivov imam v glavi nešteto.
Bi lahko vsak človek kondicijsko šel na to če b bil?
S: Zelo pomembna je psihična priprava. Ubijajoče so iz dneva v dan ponavljajoče zadeve. Vsak dan pred sedmo vstajanje in ob desetih spanje ter petnajst ur aktivnosti, sčasoma lahko začne to človeka motiti.
Ste se psihično pripravljali?
A: Problem je o tem, ker si omejen s hrano in časom, vremenska napoved je znana za tisti dan ali dan naprej, pa še to je tako netočno, da se skoraj ne moreš zanesti na to in ne veš, kaj se bo dogajalo čez tri štiri dni. In tisto, kar ne veš, o prihodnosti, hrane pa imaš samo za toliko in toliko dni pri teh naporih vseeno moraš nekaj jesti, če sploh hočeš naprej iti, to je tisto, kar je že del psihološke priprave same.
Naslednja odprava?
S: Buffin island, to je en lep otok med Grenlandijo in Kanado, koder Slovenci še nismo bili in je zanimiv za polarna prečenja in alpinistične odprave, to me še vedno mika in mislim da se bom nekoč odločil in šel tja, samo predolgo ne smem čakat.
Zakaj led in sneg?
Enostavno, ljudje smo različni enim je všeč morje, plaže, enim pa sneg. Navdušila me je ta polarna svetloba tam in umirjenost, zato se rad vračam tja. Svetloba je pa fantastična za fotografe.
