Tone Vogrinec, podpredsednik Smučarske zveze Slovenije za finančne težave alpskih smučarjev krivi športne direktorje, ki so v zadnjih letih zapravljali več, kot so imeli.
Ali je alpski del Smučarske zveze Slovenije (SZS) res v taki finančni krizi, kot trdi
športni direktor alpskih smučarjev Rasto Ažnoh?
Denarja manjka povsod. Povsod so želje mnogo večje od realnih možnosti. V Sloveniji je trenutno preko 60 različnih športov. In vsi so še relativno uspešni. Pri dveh milijonih prebivalcev ne moremo biti v 60 športih v svetovnem vrhu. To je nemogoče finančno pokriti.
Sta predsednik SZS Stane Valant in direktor Jaro Kalan kriva za vse več nejevolje med
direktorji, trenerji in tekmovalci?
Valant in Kalan nista grešna kozla, kot ju prikazujete mediji. SZS je organizirana tako, da je vsaka od sedmih disciplin povsem samostojna enota. Vsaka ima svoj račun, svoja sredstva in vsaka mora ta sredstva samostojno pridobiti in jih temu primerno tudi potrošiti. V alpskem smučanju se je zgodilo, da so porabili veliko več, kot so imeli na voljo. Potem so vzeli krožnik od sosednjega, vzeli tudi "na puf" in veselo jedli naprej.
Zakaj jih ni nihče ustavil?
To je edina stvar, za katero je kriv Kalan. Ažnohu in takrat še Bojanu Križaju bi moral reči: "Fantje, nimate denarja, zaprite trgovino." A kako bi potem reagirala slovenska javnost? Spet bi napadla Valanta in Kalana. Zato se je direktor odločil za drugo možnost. Ker so nordijci imeli denar na računu, alpinci pa ne, je del sredstev, ki jih je zbral Primož Ulaga, posodil alpskim kolegom. Zdaj nordijci govorijo: "Alpinci so nam požrli denar." Ni res, odpadel jim ni niti en trening, za nič niso bili prikrajšani.
Zakaj trenerji že več mesecev niso dobili plač, če so dobili denar od nordijcev in če je
SZS najela kredit za poplačilo dolgov?
Prvič: vsi trenerji na SZS so relativno dobro plačani. Precej nad slovenskim povprečjem. Tudi precej nad povprečjem športnih delavcev v drugih panogah. Res pa je, da imajo izjemno naporno delo in zato sem za to, da so plačani bolje kot drugi. Drugič: če ni dovolj denarja, si v dilemi. Ali dati trenerjem 15. v mesecu plačo in tekmovalci ostanejo doma ali pa dati denar za trening, trenerjem pa reči: "Počakajte, ko bo denar, ga boste dobili." In vedno so vsi dobili vse.
Toda Ažnoh pravi, da trenerji letos še niso dobili plač in da so njim ter tekmovalcem dolžni še 350.000 evrov ...
To ni res. Trenerji so dobili plačo za januar. SZS jim dolguje še za februar, marčno plačo pa tako ali tako večina dobi okrog 15. aprila. Zato je trditi, da trenerjem dolgujejo 350 tisoč evrov, skregano z zdravo pametjo. To je izmišljena številka.
Športni direktor trdi, da ne more kakovostno izpeljati programov z 1,3 milijona evrov,
ampak najmanj z dvema ...
Proračun bi moral biti dva milijona evrov, a ne bo. Ne smete pozabiti na dolgove. Alpski sektor mora na leto vrniti 300 tisoč evrov. Da vrne nordijcem in da vrne kredit. Tudi sponzorjev ni več takšnih, kot so bili. Bojim se, da jih bo še manj. Programi bodo zato morali biti takšni, kolikor bo pač denarja.
Če bo denarja vedno manj, ali je potem rešitev v združitvi funkcij poslovnega in športnega direktorja?
Prej so bili drugi časi in sem hkrati lahko opravljal obe funkciji. Mislim, da zdaj to ni več možno, ker že športni del zahteva ogromno časa. Rešitev je težka, a na koncu koncev je položaj športnega direktorja tisti, ki ga je treba ukiniti. Trenerja potrebuješ, športnega direktorja pa ne. Bolj pomemben je poslovni direktor. Saj ne bomo zbirali samoprispevkov, da bo Ažnoh imel denar.
Bi jim pomagali rešiti te težave?
Glede na bogate izkušnje sem pričakoval, da bodo rekli: "Tona, daj pomagaj še malo." Pa sem čakal, čakal in čakal. Zdaj bo že dve leti, a me do današnjega dne niso povabili niti na eno sejo. Bi se vi na mojem mestu silili zraven? Prvo leto me je še grizlo, če bi takrat zavrteli samo en telefon, bi prihitel na pomoč. Danes ni možnosti za to.
Pa vseeno, kako bi vi rešili slovensko alpsko smučanje?
Izhod v sili je, da se najboljše v vsaki disciplini, tiste, ki so blizu svetovnega vrha, podpira maksimalno, tako kot zdaj ali pa še bolj. Za njimi pride največji del smučarjev, ki tudi veliko stane. Del, za katerega vsak strokovnjak ve, da je v njem minimalna možnost, da je kakšen spregledan šampion. To srednjo kategorijo bi obesil na klube, ni druge rešitve. Naj gredo trenirat v klube. Vsakemu bi dal poseben načrt, kjer bi bilo točno zapisano, kakšne cilje mora izpolniti. In če bi bil med prvih 25 na svetu ali pa prvih 30, odvisno od načrta, bi mu vrnili celoten vložek. Če bi cilj malo zgrešil, bi mu vrnili 50 odstotkov in tako naprej. Jasno, klubi se bodo razburjali, smučarji enako, mediji boste pisali o katastrofah ... Najdite mi drugo rešitev!
Denarja manjka povsod. Povsod so želje mnogo večje od realnih možnosti. V Sloveniji je trenutno preko 60 različnih športov. In vsi so še relativno uspešni. Pri dveh milijonih prebivalcev ne moremo biti v 60 športih v svetovnem vrhu. To je nemogoče finančno pokriti.
|
Trenerji so dobili plačo za januar. SZS jim dolguje še za februar, marčno plačo pa tako ali tako večina dobi okrog 15. aprila. 350 tisoč evrov dolga je izmišljena številka. Tone Vogrinec
|
|
Valant in Kalan nista grešna kozla, kot ju prikazujete mediji. SZS je organizirana tako, da je vsaka od sedmih disciplin povsem samostojna enota. Vsaka ima svoj račun, svoja sredstva in vsaka mora ta sredstva samostojno pridobiti in jih temu primerno tudi potrošiti. V alpskem smučanju se je zgodilo, da so porabili veliko več, kot so imeli na voljo. Potem so vzeli krožnik od sosednjega, vzeli tudi "na puf" in veselo jedli naprej.
Zakaj jih ni nihče ustavil?
To je edina stvar, za katero je kriv Kalan. Ažnohu in takrat še Bojanu Križaju bi moral reči: "Fantje, nimate denarja, zaprite trgovino." A kako bi potem reagirala slovenska javnost? Spet bi napadla Valanta in Kalana. Zato se je direktor odločil za drugo možnost. Ker so nordijci imeli denar na računu, alpinci pa ne, je del sredstev, ki jih je zbral Primož Ulaga, posodil alpskim kolegom. Zdaj nordijci govorijo: "Alpinci so nam požrli denar." Ni res, odpadel jim ni niti en trening, za nič niso bili prikrajšani.
|
Po njegovem mnenju nordijci niso bili prikrajšani. © Žurnal24 |
Prvič: vsi trenerji na SZS so relativno dobro plačani. Precej nad slovenskim povprečjem. Tudi precej nad povprečjem športnih delavcev v drugih panogah. Res pa je, da imajo izjemno naporno delo in zato sem za to, da so plačani bolje kot drugi. Drugič: če ni dovolj denarja, si v dilemi. Ali dati trenerjem 15. v mesecu plačo in tekmovalci ostanejo doma ali pa dati denar za trening, trenerjem pa reči: "Počakajte, ko bo denar, ga boste dobili." In vedno so vsi dobili vse.
Toda Ažnoh pravi, da trenerji letos še niso dobili plač in da so njim ter tekmovalcem dolžni še 350.000 evrov ...
To ni res. Trenerji so dobili plačo za januar. SZS jim dolguje še za februar, marčno plačo pa tako ali tako večina dobi okrog 15. aprila. Zato je trditi, da trenerjem dolgujejo 350 tisoč evrov, skregano z zdravo pametjo. To je izmišljena številka.
Ne Valant in Kalan, na potezi je alpski odbor |
|
S kom pa se naj pogovarja Ažnoh, glede na to, da poslovnega direktorja v alpskih disciplinah ni?
|
Proračun bi moral biti dva milijona evrov, a ne bo. Ne smete pozabiti na dolgove. Alpski sektor mora na leto vrniti 300 tisoč evrov. Da vrne nordijcem in da vrne kredit. Tudi sponzorjev ni več takšnih, kot so bili. Bojim se, da jih bo še manj. Programi bodo zato morali biti takšni, kolikor bo pač denarja.
Če bo denarja vedno manj, ali je potem rešitev v združitvi funkcij poslovnega in športnega direktorja?
Prej so bili drugi časi in sem hkrati lahko opravljal obe funkciji. Mislim, da zdaj to ni več možno, ker že športni del zahteva ogromno časa. Rešitev je težka, a na koncu koncev je položaj športnega direktorja tisti, ki ga je treba ukiniti. Trenerja potrebuješ, športnega direktorja pa ne. Bolj pomemben je poslovni direktor. Saj ne bomo zbirali samoprispevkov, da bo Ažnoh imel denar.
|
Rasto Ažnoh in bivši športni direktorji so nepremišljeno trošili denar, trdi Tone Vogrinec. © IFP |
Glede na bogate izkušnje sem pričakoval, da bodo rekli: "Tona, daj pomagaj še malo." Pa sem čakal, čakal in čakal. Zdaj bo že dve leti, a me do današnjega dne niso povabili niti na eno sejo. Bi se vi na mojem mestu silili zraven? Prvo leto me je še grizlo, če bi takrat zavrteli samo en telefon, bi prihitel na pomoč. Danes ni možnosti za to.
Preberite še ...
|
Izhod v sili je, da se najboljše v vsaki disciplini, tiste, ki so blizu svetovnega vrha, podpira maksimalno, tako kot zdaj ali pa še bolj. Za njimi pride največji del smučarjev, ki tudi veliko stane. Del, za katerega vsak strokovnjak ve, da je v njem minimalna možnost, da je kakšen spregledan šampion. To srednjo kategorijo bi obesil na klube, ni druge rešitve. Naj gredo trenirat v klube. Vsakemu bi dal poseben načrt, kjer bi bilo točno zapisano, kakšne cilje mora izpolniti. In če bi bil med prvih 25 na svetu ali pa prvih 30, odvisno od načrta, bi mu vrnili celoten vložek. Če bi cilj malo zgrešil, bi mu vrnili 50 odstotkov in tako naprej. Jasno, klubi se bodo razburjali, smučarji enako, mediji boste pisali o katastrofah ... Najdite mi drugo rešitev!
