Medtem ko se resni klubi že pripravljajo na novo sezono, evroligaška Olimpija niti ne premore človeka, ki bi zasedel eno od najpomembnejših funkcij v v(s)a(š)kem kolektivu – direktorsko. Sprva naj bi bil novi direktor znan konec februarja, vendar je iskanje pravega človeka zašlo v slepo ulico. In to v času, ko bi sposobnemu možu še nekako uspelo rešiti naslednjo sezono. Še pred nekaj časa se to ne bi zgodilo, vendar leta apatije in nenehnih razočaranj očitno prinesejo tudi takšen način dela. S tem odnosom in večno trajajočo sanacijo dolgov je težko prepričati morebitne pokrovitelje, naj sodelujejo pri (ne)mogoči misiji vzpostavitve nove Olimpije.
Tudi samo zanašanje na dvorano v Stožicah je nesmiselno. Ljubljana že dolgo ni več košarkarsko mesto! Tistih 300 navijačev, ki se zbere na tekmah lige NLB, se bo v novi dvorani preprosto izgubilo in vzdušje bo ob neuspehih še slabše. Vlaki s kakovostnimi igralci zaradi takšnih razmer že dalj časa vozijo mimo Ljubljane. Še tisti, ki slučajno zaidejo v Olimpijo, iščejo prvo karto za naslednjo destinacijo. Vprašajte Walsha, Golubovića ... Ob iskanju hitrega uspeha pa tudi igralci iz mlajših selekcij nikoli ne dobijo prave priložnosti. In rešitev? Denar, denar, denar in potrpljenje pri ustvarjanju (mlade) ekipe.
