Preberite še ...

Intervju: Aleksandar Džikić Intervju: Primož Brezec Intervju: Boštjan Nachbar Intervju: Vlatko Ilievski Vsako tekmo na polno

Kakšni so vaši prvi vtisi o Ljubljani, o soigralcih, ekipi?
Večino soigralcev sem poznal že od prej. S privajanjem na nov okoliš nisem imel večjih težav, več časa bom potreboval, da se privadim novim akcijam in sistemu, ki ga goji trener Aleksandar Džikić. Ljubljana je pravzaprav zelo podobna Novemu Sadu, kjer sem živel zadnjih sedem let. Mentaliteta ljudi ni tako različna in prepričan sem, da se bom hitro navadil na življenje v Ljubljani.

Kaj pričakujete v tej sezoni?
Pričakujem, da bomo osvojili slovenski pokal in državno prvenstvo. V evroligi želimo predvsem igrati čim bolje, v NLB ligi pa bi se bilo lepo uvrstiti na zaključni turnir četverice.

V prihodnji sezoni bo nosil zeleni dres s številko sedem. © Dejan Mijović

Pred sezono ste zaigrali tudi na poletni ligi v Združenih državah Amerike ...
Kot vam je verjetno znano sem na poletni ligi igral v Las Vegasu in Orlandu. Na Floridi sem odlično igral v dresu ekipe Indiana Pacers, ki bi me verjetno poklicala tudi na začetne priprave pred novo sezono, če ne bi podpisal za Union Olimpijo. Na začetku oktobra se bo na kampu zbralo 18 igralcev, 15 pa si jih bo zagotovilo mesto v ekipi za naslednjo sezono. Nisem želel tvegati in na koncu ostati brez kluba. V ZDA sem se nekaj časa družil tudi s Primožem Brezcem in Boštjanom Nachbarjem, ki sta mi veliko povedala o Ljubljani. Svetovala sta mi naj se odločim za Olimpijo. Da je to pravi klub zame, kjer bom postal boljši igralec. To je tu že uspelo marsikateremu košarkarju. Olimpija je bila vedno odlična odskočna deska za mlade igralce.

Želeli so vas tudi pri beograjskem Partizanu...
Res je. Poleg Partizana sem imel še nekaj ponudb iz Rusije, Ukrajine, Španije in tudi Italije. Zanimiv sem bil tudi za druga moštva v jadranski ligi, vendar sem se odločil za Olimpijo, ker želim napredovati kot košarkar. Džikić je znan po tem, da dobro trenira mlade igralce, cilj pa mi je bil tudi igranje v evroligi.

Kaj še želite izboljšati v svoji igri?
Čaka me še veliko dela. Sem še daleč od tega, da bi bil popoln igralec. Menim, da je prostora za napredek še veliko. Ekipi bom predvsem pomagal z igro pod obema košema.

	Mentaliteta ljudi ni tako različna in prepričan sem, da se bom hitro navadil na življenje v Ljubljani. Vladimir Golubović

Kdaj ste se sploh začeli ukvarjati s košarko?
Pri desetih letih, pred tem sem treniral karate. Prišel sem do zelenega pasu. Barva je bila enaka Olimpijenem dresu. Košarko sem začel trenirati pri klubu Union Sivac. Sivac je majhna vas v Vojvodini, po osnovni šoli pa sem se priključil kadetskemu pogonu Vojvodine iz Novega Sada.

Izbirali ste lahko ali boste zaigrali za reprezentanco Srbije ali Črne gore. Zakaj ste se odločili za zadnjo?
Tako sem se odločil, ker izviram od tam. Vsi moji predniki so umirali za Črno goro in v njej. Moj ded je bil po drugi svetovni vojni nasilno naseljen v Vojvodini.