Sem timski igralec. Rad imam svojo ekipo in ji vedno stojim ob strani. Frank Robinson

Ime mu je Franklin Marquieth Robinson , prihaja iz Kalifornije in je pri 24 letih prišel k Union Olimpiji , da bi zaigral v Evroligi. Robinson je sprva podpisal dvomesečno pogodbo in v tem času pokazal, da je borben, atraktiven in timski košarkar. "Prvi mesec je bil res težak. Sčasoma sem se prilagodil in spoznal soigralce. Pomembno je, da se z njimi zelo dobro razumem. Zdaj poznam svojo vlogo v ekipi. Z menjavo trenerja se je moja vloga sicer spremenila, a sem to sprejel. Zdaj moramo začeti nizati zmage. Sam nisem nikoli igral v ekipah, ki so izgubljale. Res si želim zmag. Čeprav izgubljamo, se borimo. Vsak daje svoj delež. V preostanku sezone pričakujem boljše rezultate," je v pogovoru za Žurnal24 svoje vtise o igranju za Olimpijo strnil Robinson. "Občinstvo nas podpira tudi, ko izgubljamo. Kako bi šele bilo, če bi zmagovali. Res si želim pred njimi zmagovati." V času praznikov je ta hip edini Američan pri zmajih podaljšal pogodbo do konca sezone, a bi si želel ostati zmaj tudi po njej. "Rad bi ostal pri Olimpiji. Moj prvi cilj je, da se dokažem, da lahko ostanem pri Olimpiji."

Pogreša svojo družino. © Anže Petkovšek

Kot malemu dečku Franku Robinsonu ni bilo lahko. Živel je v nevarnih soseskah, kjer ni manjkalo streljanja. Starša sta mu le redko stala ob strani. Tako ga je vzgajala babica, ki ga je rešila ulice. S košarko se je Frank začel ukvarjati sorazmerno pozno, tako v srednji šoli še ni bil med najboljšimi. "Najprej sem igral ameriški nogomet, kakšnih sedem ali osem let, nato pa sem se nekega dne odločil za košarko. Bil sem v desetem razredu, torej sem imel kakšnih 15 let. Prva stvar, ki sem jo naredil na treningu košarke, je bila, da sem zabil." Uveljavil se je v tretjem in četrtem letniku univerze Fullerton State , ko je bil kot Titan sprva izbran za najboljšega šestega igralca in v lanski sezoni še za najboljšega igralca obrambe. "To je bila zelo lepa izkušnja. Tako samo igranje košarke kot študij. Prva sezona je bila težka. Z delom sem postal vse boljši in izboljšal svojo statistiko," se igranja za Fullerton Titanse, kjer je igral z in proti danes znanim NBA-igralcem, spominja Robinson. "Bobby Brown je bil naš prvi branilec. Kasneje je podpisal za Sacramento Kingse, kjer zdaj igra tudi Beno Udrih. Igral sem tudi s Trevorjem Arizo." Po končanem študiju se je lani poleti preizkusil na pripravljalnem kampu Atlante Hawksov . "Odpadel sem v zadnjem hipu, a sem bil hvaležen za to izkušnjo. To me je tudi pripeljalo sem." Sledil je nov preskok v njegovem življenju. Univerzitetno, predvsem atletsko in napadalno košarko, je moral pri Olimpiji zamenjati za taktično in bolj obrambno.

	Z zabijanjem nasprotniku pokažeš, kako močan si. S tem tudi dvigneš soigralce in publiko. Zabijam, ker res rad zabijam. Rad vidim, da je všeč tudi publiki. Frank Robinson

Čeprav želi v NBA, se mu svet ne bo sesul, če mu ne uspe. "Igranje v NBA so moje sanje. Za večino ameriških košarkarjev je res velik pritisk, da pridejo v NBA, a zame ni. Prihod v Evropo in igranje v Evroligi in ligi NLB je bil zame pravi korak. Predvsem bi rad postal še boljši košarkar in uspel v Evropi, pa četudi mi ne uspe priti v NBA." Če že ne igra v najmočnejši košarkarski ligi na svetu, jo vsaj spremlja, medtem ko je ameriški nogomet in NFL nekoliko zanemaril. "NFL pravzaprav ne spremljam več. Bil sem prav šokiran, ko sem pred dnevi izvedel, da je moja najljubša ekipa, Dallas Cowboys, izpadla. NBA pa bom spremljal resno, saj osebno poznam več igralcev. Zanima me, kako jim gre. Seveda navijam za Lakerse. Najbolj všeč mi je Kobe Bryant. To sta pač moja domača ekipa in moje domače mesto." Z dokončano univerzo Robinson že gleda na svoje življenje po koncu igralske kariere. Večkrat je izrazil željo, da bi postal športni direktor in bi s svojim darom za prepoznavanje nadarjenih košarkarjev sestavljal vrhunska moštva.

Robinson se je ljubljanski publiki priljubil s požrtvovalnostjo in zabijanji. © Anže Petkovšek

Preberite še:

Legionar: Nick Jacobson (Helios Domžale) Dragič: Nikoli v D-League!

Po dobrih dveh mesecih v Ljubljani se Robinson privaja na novo okolje ter na za Kalifornijca nič kaj prijetne temperature. "O, mrzlo je pa res. Zelo mrzlo. A sam sem pol dneva v telovadnici, pol dneva pa v stanovanju. Tako da ni tako hudo." Ker Frank prihaja iz velike družine (ima dve sestri in dva brata), mu je v Ljubljani včasih dolgčas, saj je tukaj sam. Največ se druži z Mirzo Begićem , s katerim odkrivata čare slovenske kuhinje. "Čez nekaj mesecev se mi bo nekdo pridružil in ostal z mano do konca sezone. Tako bom imel ob sebi znan obraz, saj sem včasih res osamljen." Je edini športnik v družini – razen nečaka se namreč nihče od njegovih sorodnikov resneje ne ukvarja s športom. Profesionalni košarkar nima veliko prostega časa, zato Robinson Slovenije še ni dobro spoznal. Ima pa zelo dobro mnenje o Slovencih. "Bil sem v centru in v BTC. To je pa tudi vse. Slovenci ste res prijetni. Še posebno, če vas primerjam z Američani. V Ameriki je življenjski tempo toliko hitrejši, da je zelo težko spoznati ljudi. Na ulici gredo mimo tebe, a te ne pozdravijo, kot da te ni. Tukaj pa so vsi zelo prijazni. Pozdravijo te in s tabo spregovorijo v angleščini. Poskušajo ti pokazati, da si dobrodošel. Tudi sam se poskušam naučiti nekaj slovenskih besed. Všeč so mi ljudje in všeč mi je Ljubljana."