Aljoša Žorga sodi med največje slovenske košarkarje. Zadnjih 25 let je aktivno sodeloval pri najuspešnejšem klubu – Olimpiji, kjer je do začetka lanskega leta opravljal podpredsedniško funkcijo.
|
Pomembno je, da se Olimpija postavi na zdrave temelje, ne glede na
to, kdo je direktor. Da ostane v Evroligi in da tradicija ne izgine.
Aljoša Žorga
|
|
Preberite še ...
|
|
Legenda:
Nataša Kejžar
|
V njegovih časih se je igrala drugačna košarka. "V času, ko sem v poznih 70 letih končeval kariero, se je pričel premik iz zelo blagega v čisti profesionalizem. In to pove vse. Igralci so zdaj pravi profesionalci, od jutra do večera se ukvarjajo s košarko. Imajo boljšo prehrano, boljšega atletskega trenerja, maserja, fizioterapevta in tako naprej. Fizične sposobnosti so boljše," trdi Žorga, v isti sapi pa doda, da se ena stvar v vseh teh letih le ni spremenila: “Igralci pri metu grešijo ravno tako kot mi, nič kaj bolj natančni niso (smeh)."
|
Žorga danes dela v družinskem podjetju in razmišlja, da bi napisal knjigo. ©
Saša Despot
|
Žorga je pečat pustil tudi v jugoslovanski reprezentanci. Leta 1968 je na olimpijskih igrah v Mehiki osvojil srebrno kolajno, dve leti pozneje pa na SP v Ljubljani zlato. "To so bile zelo lepe izkušnje. Z veseljem se spominjam vseh teh velikih tekmovanj. Bila so posebna doživetja. Posebno pa so zanimive izkušnje z največjimi igralci tistega časa. Recimo Daneu, Čosić, Kičanović, Dalipagić. V Mehiki je Jugoslavija prvič osvojila srebrno kolajno. To je bil zelo velik uspeh. Sprejel nas je sam Tito in bilo je nekaj posebnega. Vsi smo bili nervozni, čeprav smo bili športniki navajeni na sprejeme. Vse skupaj ni trajalo dolgo, morda pol ure, ampak v tistih časih je to bilo nekaj posebnega. Tito nas je pozneje skupaj z Jovanko sprejel tudi po SP v Ljubljani." Žorga pa je bralcem Žurnala vendarle razkril eno ankedoto. "Leta 1966 smo bili prva reprezentanca, ki je odšla v ZDA. Za nas je bilo vse novo. Nikdar prej nismo videli profesionalne košarke. Imeli smo zelo majhne dnevnice. Takrat so bili časi v Jugoslaviji pač taki. Živeli smo v nekem motelu, ki je imel avtomat s koka kolo. Bil je tak sistem, da si plačal in mehanizem je sprostil steklenico. Čosić je v avtomat segel od zgoraj, odprl steklenice, a jih ni mogel dobiti ven, ker pač ni plačal. Zato je povezal štiri slamice in srkal na daljavo. Ker ni prišel do dna, je vsako steklenico izpraznil do polovice in jo nato zaprl. Potem so zjutraj Američani dali noter 50 centov in ven dobili pol prazne steklenice. Tipičen balkanski sistem. 'Jugovića’ spustiš v svet in ti bo zagotovo naredil štalo, hehe."
|
Sprejem pri Titu je bil nekaj posebnega. Vsi smo bili nervozni, čeprav
smo bili športniki navajeni na sprejeme.
Aljoša Žorga
|
|
Žorga ima od soigralcev iz jugoslovanske reprezentance danes največ stikov z Draganom Kapidžićem , ki je pred časom postal predsednik Srbske košarkarske zveze. "Dolga leta sva bila cimra. Pred tremi leti sem ga obiskal v Beogradu. Drugače pa se stiki nekako izgubijo. S soigralci iz Olimpije pa se redno srečujemo v Tivoliju, tudi z mlajšo generacijo, na primer s Petrom Vilfanom in Dušanom Hauptmanom." Danes pomaga družinskemu podjetju, ki se ukvarja s tekstilom, pot ga rada zanese v slovenski košarkarski hram, ima pa tudi zanimiv hobi: "Ukvarjam se z nutracevtiki, to so prehrambeni dodatki." In še nekaj nam je zaupal za konec. "V letih igranja se je pripetilo mnogo anekdot. Nekaj jih ne bi bilo primernih za objavo. A resno razmišljam, da bi se lotil pisanja knjige, kjer bi jih veliko predstavil javnosti." Ni bojazni, da se knjiga ne bi prodajala.
