Hrvaška košarkarska reprezentanca si je po 12 letih in Atlanti spet priigrala nastop na olimpijskih igrah. Se šport, ki je ob hrvaškem debiju na olimpijadi leta 1992 v Barceloni Hrvaški priboril srebrno kolajno, vrača na stara dobra pota?
Imamo zelo talentirano, mlado generacijo, ki si zelo želi zaigrati na olimpijskih igrah in na svetovnem prvenstvu. Hrvaška od leta 1996 ni nastopila ne na OI, ne na SP. V generacijah '82, '84, '85 in '86 so zelo mladi fantje, ki so že dozoreli kot igralci, se uveljavili, z dobrim delom pa smo ustvarili pravo timsko vzdušje, ki nas je krasilo v Atenah. Po eni strani smo srečni in ponosni, da smo spet na velikem tekmovanju, po drugi pa mislim, da se ta generacija mora pojavljati na velikih tekmovanjih, če želi napredovati.

	Vedno sem rad prihajal v Ljubljano. Olimpija ima dobro ekipo, skupina je izenačena. V Rimu bi radi naredili korak naprej, najprej pa si želimo priti med najboljših 16. Jasmin Repeša

V Atlanti ste bili pomočnik Petru Skansiju, zdaj ste kot selektor na čelu olimpijske reprezentance.
Pred dvema letoma sem reprezentanco prevzel v zelo težkem položaju. Fantje so bili po EP v Beogradu razočarani, jaz pa sem moral odbiti dve ali tri sijajne ponudbe najprestižnejših evropskih klubov, saj nisem smel istočano voditi klub in reprezentanco. Kot izkušen in uveljavljen trener nikakor nisem hotel prevzeti projekta, ki ne bi uspel. Vztrajali smo in Peking je bil naš cilj.

Ob selektorski službi (pogodba mu poteče po olimpijskih igrah, op. p. ) zdaj vodite tudi rimsko Lottomatico. Kako težko je biti trener in selektor hkrati?
To je zelo velika žrtev. Poglejte samo moj primer. Že dve leti nisem videl očeta, mame, sestre, brata, družine, po drugi strani trpi moj posel v klubu, ker sem se v zadnjih dveh letih v klub vračal en teden pred začetkom lige. Ekipa zato prve mesece zelo trpi, v nadaljevanju pa se vse vendarle postavi na svoje mesto. To ni lahek posel, mislim, da je nemogoče sedeti na dveh stolčkih.

Verjame v to, kar počne. © Jakob Helbl

Lahko primerjate Atlanto 1996 in Peking 2008?
V Atlanti je nastopila ekipa s precej večjimi imeni kot zdaj. Tam so igrali Radja, Kukoč, Vranković, Komazec ... Današnja izbrana vrsta, vsaj po tem, kar smo pokazali v Atenah, nima takih zvezdnikov, ima pa ekipni duh, ki je precej boljši kot v Atlanti.

Tudi Slovenija ima kopico zvezdnikov, ki igrajo v najboljših evropskih klubih in ligi NBA, pa se ji kljub temu na kvalifikacijskem turnirju v Atenah ni uspelo prebiti v Peking. Vaš komentar?
Mislim, da je odsotnost velikega števila glavnih igralcev precej vplivala na to, da Slovenije ni na igrah. Toda še vedno mislim, da je Slovenija, če nastopi z vsemi najboljšimi, ena od najboljših reprezentanc na svetu. Kot taka je vedno kandidat za kolajno. Poglejte, tudi jaz sem v podobnem položaju. Ko smo igrali trening tekmo v Kranjski Gori, sem rekel, da je bila Slovenija, tudi že v bivši Jugoslaviji, vedno bolj proevropska, nagibala se je proti zahodu. No, v tem primeru se je približala Balkanu. Sindrom odpovedi je namreč značilen izključno za balkanske države.

Po neuspehu v Atenah si mnogi želijo, da bi Aleš Pipan selektorsko mesto prepustil nekomu drugemu. Bi bili vi pripravljeni sprejeti ta izziv?
(Smeh) Vi imate odlične trenerje, sijajne igralce, predsednika in generalnega tajnika.

Sijajen klubski trener

Repeša je eden od redkih trenerjev, ki je postal državni prvak s tremi različnimi klubi. Na Hrvaškem je do lovorike prišel na klopi Cibone, v Turčiji kot trener Tofaša, v Italiji pa s Climamiom iz Bologne.

Tudi nekateri reprezentanti si želijo, da bi selektor postal tuj strokovnjak.
(Smeh) Pa ste prepričani, da bi ga dobro sprejeli?

Mnogim trenerjem bi bilo bržkone v čast voditi slovensko košarkarsko reprezentanco.
Prav gotovo. Slovenija je v Grčiji nastopila brez Udriha, Vujačiča, Nachbarja, Smodiša in Brezca. To je peterica, ki se lahko na vsakem tekmovanju bori za kolajne.

V trenerski karieri se ves čas srečujete s slovenskimi košarkarji. Nenazadnje boste v naslednji sezoni pri Lottomatici trenirali Primoža Brezca in Sanija Bečiroviča. Kakšne izkušnje imate z našimi igralci?
Pozitivne. O Slovencih lahko govorim samo pohvalno. Obravnavam jih kot vse igralce. Slovenska prednost pa je v tem, da je vaša država v Evropski uniji, kar veliko pomeni. V ekipi imam rad Slovence, saj sem v preteklosti treniral Erazma Lorbka, Smodiša v Bologni, Ilievskega ...

Veseli ga, da bo dres Lottomatice v prihodnji sezoni nosil naš Primož Brezec. © Saša Despot

Zakaj ste si v moštvu želeli Primoža Brezca?
Rad imam igralce, ki so lačni dela in uspeha. V njem vidim neko kakovost, tako po košarkarski plati kot po človeški. Primož si želi igrati in doseči neki rezultat. Ker zadnje leto ni prav veliko igral, je zdaj željan igre in rezultatov. In to je nekaj najlepšega.

Kaj pa za Lottomatico pomeni prihod Sanija Bečiroviča?
Sanija dobro poznam. Je eden od največjih talentov v Evropi, ki lahko razigra ekipo. Dobro poznam tudi njegovo družino. Vedno smo se dobro razumeli.

	Rad imam igralce, ki so lačni dela in uspeha. Jasmin Repeša

Sta Brezec in Bečirovič porok za uspeh Rimljanov?
Slovenci nam morate pomagati, da osvojimo kako lovoriko, če ne, bomo spremenili taktiko (smeh).

Poletje je v znamenju številnih selitev košarkarjev iz lige NBA v Evropo. Kaj to pomeni za evropsko in nenazadnje za ameriško košarko?
Zelo dobro sem vedel, da ulica ni samo enosmerna, da se igralci vračajo iz Amerike. Liga NBA je postala prepotentna, saj se v Ameriki vse preveč vrti okoli posla. Evropska košarka bo zdaj prav gotovo precej močnejša kot v preteklosti.

Z uvrstitvijo v Peking si je podaljšal kariero na selektorskem stolčku Hrvaške. © Jakob Helbl

Večina košarkarjev je odšla v Rusijo. Klubi so igralcem ponudili milijonske pogodbe, v Moskvi in okolici se vrtijo ogromne vsote denarja.
Rusija je bila vedno velesila, ne vem pa, koliko je to zdaj realno. Težko rečem, kako dolgo bo trajal ta proces. Številke se mi zdijo prevelike, da bi to lahko dolgo trajalo. Po drugi strani pa jim čestitam, koliko vlagajo v šport.

Boštjan Nachbar je med drugim postal najbolje plačani košarkar na stari celini. Si igralci sploh zaslužijo take vsote?
Glede na to, da nekateri kradejo, si športnik to zagotovo zasluži. Vsak športnik za vsako pogodbo prelije veliko znoja, truda, živcev, energije. Mislim, da so športniki med tistimi, ki najbolje opravljajo svoj posel.

Kakšna je vaša trenerska filozofija?
Ekipa zmaguje. Seveda je dobro imeti sijajne posameznike, ampak samo tiste, ki so se pripravljeni podrediti ekipi. To je ekipni šport, kjer so pomembni delo, red in disciplina. Mislim, da je talent samo dodana vrednost. Pred 20, 25 leti je bilo dovolj biti nadarjen in si bil "ekstra" igralec, danes je ogromno atletike. Osnova pa je še vedno delo, delo in samo delo. Talent je le tisti, ki loči dobre igralce od zelo dobrih.

Nekoč ste dejali, da niste pretirano talentiran trener, da pa ste zagotovo najbolj vztrajen v Evropi. Še vedno tako mislite?
Mislim, da sem solidno nadarjen, nisem pa najbolj talentiran v Evropi. Vztrajen pa prav gotovo. Kot trener sem imel težko pot, nisem imel neke velike podpore. Vse sem si moral izboriti sam in na to sem ponosen.

Zdravje, kače in potres

Repeša vsak dan prehodi od 6 do 7 kilometrov. In bog ne daj, da bi na poti srečal kačo. Teh živali se namreč hrvaški trener najbolj boji. Odkar je pred osmimi leti v Turčiji vodil Tofaš iz Burse, ga je strah tudi potresov.

Ste to vztrajnost pridobili v rodni Čapljini?
Vsa Hercegovina je v kamnu. Ko se rodiš, se začne borba za življenje, naravna selekcija pač.

Čapljina je mesto, v katerem so se med drugim rodili košarkarji Mario Primorac, Veljko Mršić, Ibrahim "Ibrica" Bećirović ... Zakaj toliko znanih športnikov med nekaj več kot 37.000 prebivalci?
Primorac je bil moj šolski kolega, moja generacija, deček z dvorišča. Tudi zdaj se dobro razumeva in odlično sodelujeva, predvsem z njegovo košarkarsko šolo in klubom v Mariboru, kjer sem eden od svetovalcev. Na tem področju je tudi sicer zelo veliko mladih fantov, ki so zelo visoki, primerni za ta šport. V Čapljini se veliko igra na ulici, prav to, kar danes manjka košarki. Pa tudi klima v Čapljini je primerna, da se lahko košarka igra skozi vse leto.

Imate svojega športnega idola?
Vedno sem imel rad tiste, ki so imeli do igre poseben pristop, voljo, kot recimo Dražen (Petrović, op. p.). Talent ni bistven. A tega, kar sem letos doživel v Atenah, ne bom pozabil nikoli. Dirk Nowitzki, igralec, ki ima vse, je po uvrstitvi Nemčije na OI zajokal od sreče. To me je res ganilo. To bi moralo biti sporočilo vsem igralcem v Sloveniji, na Hrvaškem, v Srbiji, kako se igra za reprezentanco.

Na Roglo se rad vrača, a najlepše mesto na svetu je po njegovem mnenju Rim. Tam Repeša živi od leta 2006. © Jakob Helbl

Kaj bi počeli, če ne bi bili košarkarski trener?
Sem diplomiran ekonomist in verjetno bi se ukvarjal s svojo stroko. Leta 1990 so me vabili, da bi delal kot komercialist na področju zunanje trgovine v podjetju Dubrovkinja. No, želja postati trener je bila močnejša.

Gre 15-letni sin Dino (Dino je član kadetske reprezentance, op. p. ) po vaših stopinjah?
Najbolj pomembno je, da se Dino pravilno razvija, da ima rad košarko. Nočem se sicer vmešavati v to. Kaj bo naredil, je odvisno od njega. Za zdaj je na dobri poti, razvoj je nadzorovan. Vzgajati mlade dandanes ni lahko.

Kako je Dino sploh dobil ime? Po Dinu Radji?
Zgodilo se je leta 1992 v Sloveniji. Tedaj sem postal pomočnik trenerja Cibone Aca Petrovića, ki je bil takrat pomočnik selektorja reprezentance na OI v Barceloni. Z ekipo smo konec avgusta tistega leta nastopili na turnirju v Domžalah. Tam je bil tudi Bogdan Tanjević s Stefanelom, za katerega je takrat igral še Dino Meneghin. Nekega večera sva Dino in jaz klepetala na recepciji. Rekel sem mu, da čakam sina, ki naj bi se rodil čez kak mesec. Pa me je vprašal, ali že vem, kako mu bo ime. Dejal sem, da še ne. In mi je rekel, pa naj bo Dino.